Soteska Krnice (Garnitzenklamm)

Sotesko Krnice (Garnitzenklamm) smo si kot cilj našega izleta izbrali še v času vročinskega vala, a čeprav je vročina medtem že nekoliko popustila, se vzpon skozi hladnejšo sotesko poleti vedno prileže. Slaba stran poletnega obiska je sicer manj vode, a k sreči je Krnica (Garnitzenbach) dovolj vodnata, da kljub sušnemu obdobju še ni povsem usahnila. Soteska se nahaja v bližini Šmohorja (Hermagor), ki je pri nas še najbolj poznan zaradi bližine smučišča Mokrine (Nassfeld). V Šmohor smo se zapeljali prek Korenskega sedla ter nato po magistralni cesti mimo Podkloštra (Arnoldstein). Na sotesko Krnice (Garnitzenklamm) nas je opozoril kažipot levo v Šmohorju, od koder smo le še nadaljevali naravnost vse do urejenega parkirišča ob vhodu v sotesko.

Prehod skozi sotesko stane 4 evre na osebo, ki pa smo jih plačali šele ob vrnitvi, saj zjutraj blagajna še ni bila odprta. Na to so nas prijazno opozorili tudi z listkom, ki nas je pričakal zataknjen za brisalce vetrobranskega stekla. Na vhodu je postavljena tudi pregledna karta soteske, ki se jo splača fotografirati, da boste med hojo laže spremljali svoj napredek. Pot se začne na desnem bregu soteske in jo večkrat prečka prek lepo urejenih mostov. Do konca drugega dela soteske nas povsem nezahtevno popelje mimo številnih slapov, tolmunov in drugih zanimivosti.

Tik pred koncem drugega dela se pot prvič razcepi. Če zavijemo desno prek potoka, se lahko povzpnemo nad sotesko do cerkvice St. Urban in nazaj do izhodišča. Mi smo seveda nadaljevali naravnost skozi preostanek soteske, ob zavedanju, da bo pot postala bolj zahtevna. To na kratko napove že takoj za razcepom, s čimer poskuša takoj odvrniti obiskovalce, ki na to niso pripravljeni. Čez nekaj minut smo dosegli skromno zavetišče, kjer smo si pred nadaljevanjem privoščili kratko malico.

Soteska kmalu postane precej ožja in bolj divja. Pot skoznjo je sicer še vedno skrbno varovana in označena, kljub temu pa je nekajkrat potrebno poseči po varovalih in se povzpeti ali spustiti po par klinih in lestvah. Ko se soteska spet razširi, se tretji del že končuje. Tu se pot po levem bregu povzpne skozi gozd nekoliko nad potok do mesta, kjer prečka gozdno cesto. To je še zadnji razcep prek koncem soteske. Po cesti se je mogoče povzpeti iz soteske in se vrniti do izhodišča, mi pa smo spet nadaljevali naprej skozi sotesko.

Zadnji del poti ostaja na levem bregu, večinoma kar visoko nad potokom, zato vrtoglavica na njej ni dobrodošla. Pot je namreč večino časa kar izpostavljena, na par mestih pa je po njej potrebno celo malo poplezati. Nič posebnega, če ste vajeni hoje v gorah, ne gre pa ravno več za nedeljski sprehod. Ob izhodu iz soteske nas pričaka presenečenje. Potek je namreč v nadaljevanju povsem umirjen in niti malo ne kaže svojega divjega značaja, ki smo mu bili priča skozi sotesko. Na tem mestu smo postavljeni pred odločitev: se vrniti po isti poti, nadaljevati proti planini Kühweger Alm, ali se celo povzpeti na Mokrine.

Nas je pot vodila na planino Kühweger Alm, smo si pa tu pred tem privoščili daljši postanek za iskanje prvega zaklada tega dne. Pot se nato povzpne v levi breg par metrov nad strugo, kateri še nekaj časa sledi, nato pa zavije ostro desno in se začne v ključih vzpenjati. V približno uri zmernega vzpona skozi gozd nekajkrat prečka gozdno cesto, ki vodi prav tja, le da je precej daljša od pešpoti. Na planini se je moč okrepčati v koči, mi pa smo se povzpeli le do na njej pritrjenih kažipotov, ki so nas proti naslednjemu cilju, cerkvici St. Urban, usmerili po gozdni cesti desno mimo koče.

Od spusta v dolino nas je ločil le še blag vzpon do planin na drugi strani grebena. Tam smo si po zaslugi naslednjega zaklada privoščili kratek počitek na klopi z lepim razgledom na zgornjo Ziljsko dolino, nato pa smo se začeli spuščati po gozdni cesti, in sicer po severozahodni strani grebena. Na drugem ostrem levem ovinku nas spet pričakajo kažipoti, ki nas s ceste usmerijo naravnost navzdol skozi kratek odsek gozda in nato naprej na kolovoz po prisojnem desnem pobočju. K sreči to ne traja predolgo in kmalu se ponovno vrnemo v gozd. Ko prečkamo cesto, po kateri bi se lahko predčasno povzpeli iz soteske, smo od cerkvice oddaljeni le še kakih deset minut.

Pot v dolino sicer vodi tudi mimo nje, a je vseeno vredno napraviti kratek ovinek, tako zaradi cerkvice, kot zaradi lepega razgleda na prehojeno pot skozi sotesko s prepadnega roba nad cerkvijo. Naj vas ne prestraši kratek skalnat skok na samem začetku poti, saj je edini. Mi smo za vzpon do cerkvice še dodatno motivirani z iskanjem zaklada, ki je skrit v njeni bližini. Preostanek poti od cerkvice v dolino večinoma poteka skozi gozd, vsaj dokler se ne izteče na gozdno cesto, po kateri se spustimo do prvih hiš ter mimo njih do ceste, ki nas je zjutraj pripeljala do parkirišča. Po njej nas čaka še par minut vzpona do našega izhodišča.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.