Soteska Male Ziljice

Drugo septembrsko nedeljo smo se odločili izkoristiti za kratek sprehod skozi sotesko Male Ziljice (izvirno Slizza) pri Trbižu. Ta pri nas slabo znana naravna znamenitost ima nekaj podobnosti s sotesko Vintgar, čeprav je ne dosega ne po svojih lepotah, ne po dolžini in ne po urejenosti. Kljub temu menimo, da je vredna ogleda. Pot skoznjo traja le kakšno uro, zato je smiselno dan izkoristiti še za kaj drugega, če prihajate od dlje. Ena izmed možnosti sta Mangartski jezeri.

Iz smeri Rateč smo s ceste za Trbiž zavili desno v prvem križišču po odcepu za železniško postajo Trbiž. Cesti smo sledili, dokler na desni strani nismo zagledali večjega parkirišča, kjer smo lahko varno pustili avto. S parkirišča smo se morali po cesti vrniti nekaj metrov, dokler nismo dosegli table, ki označuje pešpot v desno. Poleg nje se nahaja tudi precej dotrajan zemljevid območja, na katerem so označene ključne zanimivosti. Ker gre za krožno pot, bi se lahko odpravili desno že tu. A odločili smo se za obratno smer, zato smo nadaljevali prek kratkega mostu čez bivšo železniško progo in zavili desno na kombinirano stezo za kolesarje in pešce.

Tik pred starim železniškim mostom, prenovljenim za namene kolesarske steze, se v levo odcepi pot v sotesko, vendar smo se mi sprehodili še na most, s katerega s ponuja lep pogled z vrha na celotno sotesko. Pot se proti reki vijugasto spušča in je varovana z leseno ograjo, ki je na nekaterih mestih že precej dotrajana, zato se ne naslanjajte nanjo prepogumno. Kmalu se spustimo skoraj povsem do Ziljice in nadaljujemo skozi sotesko po mostičkih. Popelje nas skozi krajšo jamo ter na nekaj mestih povsem po reke, kjer se lahko prepričamo, kako hladna je. Na žalost je bila v času našega obiska zaradi nedavnega deževja precej kalna. Prijetno nas je presenetil “oblazinjen” nosilec mostička, ki bo kakšnega večjega obiskovalca obvaroval udarca v glavo.

Pred začetkom vzpona se soteska odpre. Na tem mestu je reka z zavojem na svojem desnem bregu izoblikovala kamnito “plažo”, na kateri se lahko v lepem vremenu nastavite soncu ali noge namočite v hladno vodo. Čeprav se vzpon sprva zdi podoben tistemu na nasprotni strani, nas tik po vrhom pričaka nekaj precej strmih stopnic. Ko premagamo še te, se znajdemo na planjavi, sredi katere nas je v soncu pričakala silhueta veličastnega bronastega spomenika. Poleg je tudi nekaj klopi za počitek, ki pa jih nismo preizkusili. Preostalo je namreč le še nekaj minut spusta po prijetni peščeni poti do table z zemljevidom in od tam do našega parkirišča.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<