Ojstrnik (Oisternig, Monte Osternig)

Po nedavnem izletu v sotesko Krnice smo se tokrat spet odpravili v Karnijske Alpe, in sicer na Ojstrnik, ki ima tudi v nemškem in italijanskem jeziku zelo podobno ime: Oisternig oz. Monte Osternig. Tokrat smo si izhodišče izbrali na italijanski strani, na koncu ceste skozi dolino Ukve, kjer je pred ujmo leta 2003 stalo zavetišče Nordio-Deffar. Mejo smo prečkali pri Ratečah in se mimo Trbiža (Tarvisio) po stari cesti odpeljali v smeri Vidma (Udine) do kraja Ukve (Ugovizza). Tam smo tik pred mostom čez istoimenski potok zavili desno in nadaljevali po tej večino časa preozki cesti do velikega makadamskega parkirišča pred tablo, ki prepoveduje nadaljnjo vožnjo. Na obeh razcepih do tja smo peljali naravnost: prvič po desnem kraku in drugič po levem kraku ceste.

Ker smo se odločili za vzpon prek sedla Lom (Sella Lom, Lomsattel) smo s parkirišča hojo nadaljevali po levi makadamski cesti, ki nas je po dobrih dveh kilometrih serpentin privedla do novo zgrajenega zatočišča Nordio-Deffar. Tu se desno odcepi direktna pot na Osternig, mi pa smo še naprej sledili makadamski cesti vse do izrazitega sedla, kjer se izteče na planino Dolinca (Dolinza Alm) na avstrijski strani. Mi smo tu naredili kratek ovinek do bližnjega zaklada, nato pa smo nadaljevali po markirani poti 403, ki se na ostrem levem ovinku nad planino odcepi desno v gozd, nazaj na italijansko stran meje.

Sprva smo strmo pobočje zgolj prečili. Ko smo se pridružili direktni poti od zavetišča, pa se je začel vzpon, ki zavoljo v ključih speljane poti kljub hudi strmini ni bil pretežaven. Ko se je pot spet bolj položila, gozd pa se je začel redčiti, smo že skoraj dosegli naš naslednji cilj, Bistriško planino (Feistritzer Alm, Sella Bistrizza). Od njega nas je ločilo le prečenje pašnika, na katerem smo najprej zaslišali, kmalu pa tudi zagledali skupino svizcev. Čeprav so bili povsem blizu poti, so seveda poskrili, preden smo prišli povsem do njih.

Tik nad planino nas je nekoliko zmedel kažipot, ki nas je na Ojstrnik usmerjal tako levo po poti 481 kot desno po poti 482. Mi smo izbrali levo pot, edino omenjeno v virih, ki smo jih brali med pripravo na izlet. Dokaj strma pot po prisojnem pobočju je bila sprva precej razdrta, a je bliže vrha postala precej prijetnejša za hojo. Skoraj tik pod vrhom nas je pričakal še en razcep: leva pot vodi na najvišji vrh Ojstrnika, desna pa do križa na nekaj metrov nižjem predvrhu. Mi smo izbrali levo, saj smo ob njej poiskali tudi naslednji zaklad.

Z vrha se nam je odprl čudovit pogled na vse strani neba. Na jugu smo prepoznali zahodne Julijske Alpe z Montažem in Sv. Višarjami, na severu pa Ziljske Alpe z Dobračem. V daljavi je bilo moč opaziti celo najvišji vrh Avstrije, Veliki Klek, bolj znan pod izvirnim imenom Großglockner. Z vrha smo se po grebenu odpravili do križa na njegovem vzhodnem robu. Kot smo naknadno lahko preverili, se od tam proti vzhodu precej strmo spusti pot 482, ki ravno tako vodi do Bistriške planine, vendar smo se mi zaradi previdnosti spustili raje po že znanem južnem pobočju. Na poti od križa do razpotja pod vrhom smo se še posebej razveselili table z imeni vrhov v Julijskih Alpah, ki so se nam razkazovali.

Če smo bili med vzponom še skorajda sami, smo med spustom srečali številne pretežno avstrijske planince, ki so se odločili za vzpon z Bistriške planine, do koder z njihove strani vodi cesta. Mi smo s planine našo pot nadaljevali južno vzdolž meje proti kapelici Marije Snežne, ki smo jo opazili že z Ojstrnika. Tam smo si privoščili krajši postanek ob iskanju še enega zaklada, nato pa nadaljevali s spustom do sedla Pleča (Sella Pleccia). Od tod bi se sicer lahko spustili do našega izhodišča, a na Zahomski planini (Achomitzer Alm, Accomizza) nas je čakal še zadnji zaklad, zato smo se lotili še zadnjih sto metrov vzpona.

Pot se s planine sicer nadaljuje še naprej po mejnem grebenu na Zahomec (Achomitzer Berg), vendar smo se mi zdaj vendarle obrnili proti zahodu in sledili pretežno makadamski cesti vse do zanimivega asfaltiranega rondoja prek leseno kapelico. Tu smo cesto zapustili in še naprej nadaljevali proti zahodu, kjer smo z nekaj pozornosti lahko opazili markacije. Pot nas je vodila naravnost dokler ni dosegla roba grebena, nato pa je zavila ostro desno in nam omogočila netežaven spust med prečenjem strmega travnatega pobočja.

A to se je kmalu končalo in preostanek spusta do izhodišča je potekal po lahko prehodnem ne prestrmem gozdu, v katerem je bila pot mestoma slabo vidna, a po zaslugi pogostih markacij to ni predstavljalo težave. Nekaj več pozornosti je bilo potrebno edinole, ko smo že zagledali parkirišče. Od njega nas je namreč ločila še zadnja strmina, markacije pa so se tu kar malo izgubile. A tudi to prepreko smo kmalu premagali. Smo bili pa kar malo presenečeni, kako se je napolnilo parkirišče, ki je bilo v jutranjih urah povsem prazno.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.