Ob napovedanih pooblačitvah z zahoda smo si tokrat cilj izbrali bolj vzhodno, in sicer ponovno vrh na avstrijski strani Karavank, Pristovški Storžič, na katerega smo se povzpeli z nekdanjega mejnega prehoda na Jezerskem vrhu. Gorenjsko avtocesto smo tako zapustili na izvozu Kranj vzhod in nadaljevali z vožnjo po dolgi in ovinkasti cesti proti Jezerskemu. Parkirali smo na majhnem parkirišču na slovenski strani meje, od koder smo se odpravili po makadamski gorski cesti med obema mejnima stavbama.
Pred začetkom vzpona smo naredili še kratek ovinek do bližnjega zaklada, nato pa smo se vrnili do mesta, kjer se z gozdne ceste na desno jasno vidi steber z avstrijskimi planinskimi markacijami v podobi avstrijske zastave. Nanj nas opozorijo tudi sledovi predhodnikov. Kratek vzpon po pešpoti nas privede do manj uporabljane gozdne ceste na avstrijski strani, ki ravno na tem mestu ostro zavije desno. V isti smeri ji sledimo vse do jase z dvema brunaricama, pri katerih nas kažipot opozori na razcep poti.
Mi smo tu zavili levo na zahtevnejšo Krainerjevo pot in se končno začeli vzpenjati proti cilju. Nad sabo smo kmalu zagledali tudi naš cilj s prepoznavnim križem na vrhu. Ko smo prvič dosegli gozdno cesto, smo jo zgolj prečkali, naslednjič pa so nas markacije usmerile nanjo in nadaljevali smo proti levi. V ostrem desnem ovinku se je za kratek čas odprl pogled na Jezersko in Kamniško Savinjske Alpe, mi pa smo po cesti nadaljevali še nekaj časa, dokler nas kažipoti niso usmerili desno navzgor. Le nekaj korakov više smo se še zadnjič na današnjem izletu povsem približali slovenski meji, na kar so nas opozorili mejni kamni ob poti.
Spet smo se pričeli strmeje vzpenjati po travnatem pobočju, na levo pa so se nam odpirali vse lepši razgledi na slovenske vrhove: Stegovnik, Storžič, pa tudi Tolsti vrh v daljavi. A ni trajalo dolgo, pot je hitro začela prečiti vse bolj strmo vzhodno pobočje. Še malo, pa so nas začele spremljati tudi jeklenice: sprva skorajda nepotrebne, a ob prvem skoku so prišle še kako prav. Temu je takoj sledil še en skok in že smo prešli na zahodno stran grebena, kjer je bilo zaradi vetra in sence kar precej hladneje. Pot je spet začela prečiti pobočje in se za kratek čas celo rahlo spuščala. Jeklenice so napovedale naslednji strm vzpon na vrh grebena: nekoliko daljši od prejšnjega, a tokrat zaradi ruševja na obeh straneh povsem neizpostavljen.
Na vrhu nas je spet obsijalo sonce, tako da smo kljub vetru lahko za kratek čas postali in uživali v razgledu, ki se nam je ponujal. Med številnimi vrhovi smo z gotovostjo prepoznali le Košuto in Obir ter nedavno obiskani Grlovec nekoliko v ozadju. Spet smo zagledali tudi križ na vrhu, od katerega nas je ločilo le še nekaj minut hoje po razglednem in vetrovnem grebenu. Sedaj je bil že skrajni čas, da si spet nadenemo vetrovke, sploh ker smo si privoščili tudi nekoliko daljši postanek za prigrizek in skodelico toplega čaja. Jesenske temperature so poskrbele, da se ta spet bolj prileže od hladne pijače.
Za spust smo si zbrali drugo pot, tako da smo se odpravili kar naprej proti severu. Pot je praktično takoj zavila med ruševje in se kmalu pričela v serpentinah spuščati. V nasprotju s potjo, po kateri smo se vzpenjali, je bil v nadaljevanju z jeklenico zavarovan le zares kratek odsek, pa še to bolj zaradi boljšega občutka kot dejanske potrebe. Vseeno pa je bilo pri hoji potrebno kar nekaj previdnosti, saj je bilo prisojno pobočje precej vlažno, številne korenine in skale na poti pa temu primerno spolzke. Vsaj do sedla Kepp, kjer nas je pričakalo prvo razpotje, na katerem smo zavili desno na travnik in naprej na vzhodno pobočje, poraslo z iglastim gozdom.
Z izjemo kratkega blatnega odseka je bilo to svoji legi primerno bolj suho in zato prijetnejše za hojo. S precej hitrim spustom v isti smeri smo nadaljevali še nekaj časa in pri tem parkrat tudi prečkali gozdno cesto. Naslednje razpotje nas je pričakalo na Pasterkovem vrhu, kjer so nas kažipoti proti Jezerskemu vrhu usmerili ostro desno na gozdno cesto, kateri smo sledili vse do zapornice, kjer je spet prešla v pešpot. Na obeh razpotjih do tja so nas kažipoti zanesljivo vodili v pravo smer.
Lagodno hojo po položni pešpoti je nenadoma prekinila markacija, ki nas je usmerila levo navzdol na strmo pobočje, vse do gozdne ceste, ki smo jo lahko opazili pod sabo. Nanjo smo zavili v desno in se za kratek čas spet pričeli blago vzpenjati. Brez orientacijskih težav smo dosegli razpotje pri brunaricah, kjer smo med vzponom zavili na zahtevnejšo pot. Spust po že prehojenem delu poti smo na hitro prekinili še za vpis v dnevnik zaklada, katerega iskanje nas je med izletom zaposlovalo z občasnim preračunavanjem koordinat, nato pa smo se vrnili k parkirišču. Pred vrnitvijo v dolino smo si nekaj časa vzeli še za obisk zanimivosti na Jezerskem, h katerim so nas vodili štirje še neodkriti zakladi. Dan pa smo zaokrožili z okusnim obrokom v Šenčurju.
Oglejte si album slik z izleta.
Oglejte in prenesite si zemljevid poti.
Naročite se na vir RSS.
Objavite komentar