Zadnjo nedeljo v juliju nas je zaneslo čez mejo, na avstrijsko stran Karavank, natančneje v sotesko Čepa. Do nje smo se pripeljali prek Ljubelja in nato naprej po cesti proti Celovcu. Nedaleč pred avstrijskim Podljubeljem (Unterloibl) je parkirišče, na katerem smo pustili avto. Zgrešiti ga je skoraj nemogoče, ker ravno tam čez cesto vodi lesen nadhod z napisom Tscheppaschlucht (Soteska Čepa). S parkirišča smo prek tega nadhoda prečkali cesto in začeli precej strm spust proti potoku Borovnica (Loiblbach). Pot vodi prav mimo sveže odprtega adrenalinskega parka in nas kmalu pripelje do vhoda v sotesko, kjer je potrebno plačati vstopnino za vzdrževanje poti skoznjo.
Začetni del poti vodi po precej široki dobri utrjeni makadamski poti, ob kateri so sem nam zdeli še najbolj zanimivi sledovi preteklih nalivov, ki so nanesli ogromne količine peska in kamenja. Kmalu smo šli tudi mimo zlatega izvira (Goldenes Bründl), kjer pa nam je odsotnost lončkov preprečila, da bi se napili vode iz njega in tako preverili njegove dobrodejne učinke. Kmalu smo le prispeli do samega vhoda v sotesko, kjer je tudi pot takoj postala nekoliko zahtevnejša. Skozi celotno sotesko se je po številnih bolj ali manj strmih stopnicah in mostovih pohodna obutev izkazala za zelo uporabno. Tudi vrtoglavica in strah pred višino bi lahko bili precejšnja ovira na tej poti.
Sprehod skozi sotesko je bil v vsakem primeru prava paša za oči, smo se pa odločili pot nadaljevati proti Hudičevemu mostu (Teufelsbrücke) in slapu Šum (Tschauke Wasserfall). Po krajši poti skozi gozd ob potoku Žabnica (Bodenbach) smo se prek jeklenega mostu in značilnega stolpa ob prečudovitih slapiščih povzpeli na Hudičev most, prek njega pa smo nadaljevali pot še do slapu Šum, ki ravno tako ni razočaral.
Ker je bilo še zgodaj, smo se odločili pot nadaljevati vse do Žabnice (Bodental), od koder je na voljo avtobusni prevoz do parkirišč, katerega cena je vključena v vstopnino za sotesko Čepa. Skozi dolino smo se prav prijetno sprehodili po gozdni poti, ki se je postopoma vzpenjala, a nam ni pustila vtisa, da smo skupno pridobili kar 400 m nadmorske višine. Le zadnji del poti je vodil po asfaltirani, a povsem neprometni cesti, s katere se je v levo odcepila tudi markirana pešpot proti gostišču Deutscher Peter, od koder bi se lahko po botanični učni poti vrnili do soteske Čepa in skoznjo peš do izhodišča. A za preostanek dneva smo imeli še druge načrte, tako da smo v Žabnici ob hladnem napitku raje počakali na avtobus, ki nas je do izhodišča odpeljal.
>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<
Objavite komentar