Bohor

Deževno vreme v večjem delu Slovenije je bilo vzrok za izbiro cilja čim dlje proti vzhodu, kjer je bila napoved bolj obetavna. Čeprav zjutraj še ni kazalo povsem tako, se je v tem koncu Slovenije naredil prav lep dan, z obilico sonca in brez padavin. Splačalo se je zapeljati malo dlje. Kot izhodišče so služile Jablance, vas nad Senovim. Dolenjsko avtocesto smo tako zapustili na izvozu Krško in se ob Savi zapeljali do odcepa za Brestanico, kjer smo zavili desno čez most. Nadaljevali smo naravnost do Senovega, kjer smo takoj za mostom čez Dovški Potok zaveli levo. Potoku smo sledili vse do dobro označenega odcepa za Jablance, kjer smo zavili levo v klanec. Dva ostra ovinka kasneje smo pripeljali iz gozda in ustavili na urejenem parkirišču na desni strani ceste, pred informativno tablo za Pot štirih slapov, zaradi katere se verjetno še kdaj vrnemo v te kraje.

Sprva smo se na Bohor nameravali povzpeti mimo slapu Ubijavnik, zato smo se od izhodišča odpravili po cesti, ki v blagem ovinku zavija levo. Sledili smo ji vse do ostrega levega ovinka, v katerem se desno navzgor odcepi gozdna cesta, ki jo označuje tudi kažipot za Ubijavnik, v času našega obiska zataknjen za ostanke posekanega grmovja. Ker je pogled na naš GPS razkril, da smo se že zelo približali zakladu ob jami Ajdne peči v južnem pobočju Brezovega rtiča, je padla odločitev, da gremo najprej do njega in se nato vrnemo. Tako smo nadaljevali po cesti navzgor skozi Puste Ložice do našega vmesnega cilja.

Med vračanjem nam je na koncu vasi pozornost pritegnila gozdna cesta, ki se je odcepila levo v smeri grebena Bohorja. Hiter pogled na zemljevid je razkril, da res vodi tja, zato se ji odločili slediti, namesto da bi se spuščali vse odcepa za Ubijavnik, češ saj se lahko tudi vrnemo mimo slapu, če ga želimo videti. Sledenje nemarkirani poti se je izkazalo za neproblematično. Še največ težav smo imeli na prvem travniku, kjer smo se pravilno odločili slediti poti, ki je vrh njega zavijala desno. Zaradi gozdnih del se je prijeten kolovoz le malo pod neizrazitim vrhom Grmade prelevil v razrito vlako, ki bi se v bolj vlažnih razmerah verjetno izkazala za povsem neprehodno. K sreči se posušeno blato ni ugrezalo in smo brez preglavic dosegli gozdno cesto, na katero smo zavili levo v smeri Lisce.

Slediti smo ji nameravali vse do mesta, kjer se nanjo izteče kolovoz iz smeri Koče na Bohorju, po katerem bi se nato povzpeli na Veliki Javornik. A načrt smo spremenili zaradi še drugega zaklada dneva, proti kateremu smo se približno na polovici tega odseka zagrizli v strmo pobočje. Ker se nam ni zdelo smiselno po tem pobočju še spuščati, smo od najdišča raje po brezpotju nadaljevali proti severu do že omenjenega kolovoza, ki smo ga dosegli ravno na mestu, kjer se z njega na vrh Javornika odcepi markirana pot za vzpon iz smeri Lisce. Seveda smo ji sledili in v nekaj minutah dosegli vrh.

Po krajšem počitku smo nadaljevali pot proti vzhodu v smeri Koče na Bohorju. Markirana steza nas je ponovno pripeljala do kolovoza, ta pa naprej do naslednje gozdne ceste, kateri smo sledili v desno skorajda do Koče na Bohorju. Le dobrih sto metrov pred njo smo namreč s ceste zavili desno, kamor nas je usmeril kažipot za Petrovo skalo, najlepšo razgledno točko na Veliki Javornik, s katerega smo se ravno vračali. Tik pred razglediščem nas je levo navzdol v strmo pobočje napotil še kažipot za naravno okno, ki se mu seveda nismo mogli upreti. Po ogledu obeh naravnih znamenitosti smo se končno vrnili do ceste in naprej do koče.

Preostala nam je še vrnitev v dolino, po možnosti mimo slapu Ubijavnik. Na našo žalost nam oskrbnica koče pri tem ni znala pomagati, zato smo bili prepuščeni zgolj poti, vrisani v zemljevid. Seveda to ni zadoščalo in med sledenjem markacijam smo kmalu ugotovili, da nas naša pot ne vodi v graben temveč po vzhodnem pobočju nad njim. Nič ne de, imamo zato še toliko boljši razlog, da se vrnemo in obiščemo vse štiri slapove. Markirana pot nas je skozi gozd in po robu pašnikov hitro in brez težav pripeljala do vasi, kjer se je pridružila asfaltirani cesti. To smo prepozno zapustili, kar smo spoznali šele na dvorišču zasebne hiše, kjer se je cesta iztekla. Po zaslugi prijazne lastnice se nam ni bilo potrebno vračati, saj nas je kar čez svoje zemljišče napotila nazaj na markirano pot. Tako nam je preostal le še zaključni spust, ki je zaradi podrtega drevja zahteval nekaj več spretnosti. Steza se je na cesto iztekla le kakšnih sto metrov nad parkiriščem, kjer smo zjutraj pustili naš avto.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.