Rašica

Popoldanske obveznosti v Ljubljani so sicer pomenile, da si predolgega izleta ne moremo privoščiti, a lepo nedeljo je bilo potrebno izkoristiti in tako smo si tokrat za cilj izbrali Rašico. Izbira se je izkazala za odlično: bližina Ljubljani je pomenila več razpoložljivega časa, sončno vreme pa je obetalo lep razgled s stolpa. Da pot ne bi bila prekratka, smo si za izhodišče izbrali Mengeško kočo na Gobavici oz. parkirišče pod njo. Ker nikjer nismo našli ocene potrebnega časa, smo se raje odločili za zgoden odhod, kar se je izkazalo za modro, saj se nam je na koncu kljub temu že kar mudilo.

Pod Gobavico je na voljo veliko parkirišče, a dostop do njega ni najbolje označen, zato se je priprava pred odhodom izplačala. V kolikor kot mi prihajate iz smeri Kranja, v glavnem križišču zavijete desno proti Ljubljani, nato pa v prvem odcepu spet desno na ozko cesto, ki vodi prav do Mengeške koče, a avto je najbolj smiselno pustiti na izhodišču planinske poti in trim steze. Ne glede na to, katero pot navkreber boste izbrali, vrha ne morete zgrešiti, najhitreje pa boste nanj prispeli po planinski poti, ki se začne nekoliko desno od trim steze, nanjo pa opozarjajo tudi markacije na ograji ob cesti. Ko se pot ponovno približa cesti, se za nekaj časa pridruži trim stezi v nasprotni smeri, kjer Knafljeve markacije nadomestijo zeleno bele, ki verjetno označujejo ravno trim stezo. A kmalu planinska pot s trim steze zavije ostro desno, na kar nas ponovno opozorijo bolj običajne rdeče bele markacije.

Mimo Mengeške koče in čez parkirišče pred njo se spustimo na bližnji travnik na koncu katerega nase opozarja kažipot za Dobeno in Rašico, kakršni nas bodo spremljali večino preostanka dobro markirane poti. Sledi krajši spust po stopnicah skozi gozdiček do kozolca, kjer desno zavijemo na kolovoz in po njem do gozda, ki ga vse do cilja ne bomo več zapustili. Prva polovica poti nas vodi pretežno po ravnem z nekaj blagimi spusti in vzponi. Markacije so res številne, tako da poti ne moremo zgrešiti, nekaj več pozornosti je potrebno le v razcepih, kjer moramo vedno slediti smeri za Rašico.

Ko prispemo do prve in edine table, ki vključuje tudi informacijo o trajanju (1 uro do Rašice in 1 uro nazaj do Mengeške koče), se značaj poti povsem spremeni. Do cilja moramo namreč premagati še dobrih 200 m višinske razlike in večino preostanka poti se bomo bomo bolj ali manj vzpenjali z izjemo dveh krajših spustov. Ko je na kažipotu prvič omenjen razgledni stolp, smo že skoraj na cilju, je pa ravno teh zadnjih nekaj metrov pot manj izrazita in redkeje označena, a ker je cilj že viden, se izgubiti ne morete več. Ob lepem vremenu se seveda morate povzpeti še na prostoren in odlično varovan razgledni stolp, ki vas bo dvignil nad drevesa in vas za trud nagradil s čudovitim razgledom na Kamniško-Savinjske Alpe, Karavanke in Julijske Alpe.

Zaradi časovne stiske smo se nazaj vrnili kar po isti poti, saj smo še tako morali precej pohiteti, ker smo porabili že precej več od polovice razpoložljivega časa. Tako smo se bili prisiljeni odreči raziskovanju vzporednih ciljev, na katere so nas vabili kažipoti in ki bi jih z veseljem obiskali, če bi imeli na voljo več časa: tik pod vrhom se v desno odcepi pot proti Mengeški koči čez Dobeno (po informacijah, ki smo jih naknadno našli na spletu, zahteva dodatne pol ure časa), na točki z edinimi tablami, ki vključujejo tudi časovno komponento, pa se v levo odcepi pot za Šinkov Turn, iz katerega se na drugi stani ponovno povzpne proti Mengeški koči. Če si boste za izlet vzeli več časa, le izberite katero od teh dveh možnosti, mi pa smo si jih žal bili prisiljeni prihraniti za drugo priložnost.

Oglejte si album slik z izleta.
Oglejte in prenesite si zemljevid poti.
Naročite se na vir RSS.