Slap Cuc
Minulo nedeljo smo se odpravili do slapu Cuc v Savinjski dolini. Avto smo pustili pri kmetiji Rihar, kjer z glavne ceste skozi dolino Podvolovljek prek mostu čez potok Lučnica table usmerjajo proti slapu Cuc, Riharjevi jelki in Velikemu Rogatcu. Mi smo prispeli s kamniške strani, in sicer prek prelaza Volovljek, proti kateremu smo zavili nekaj pred Črnivcem na cesti iz Kamnika v Gornji Grad. Cesta čez prelaz je bila v dobrem stanju, v celoti asfaltirana, a precej ozka in ovinkasta, tako da je predvsem med vračanjem zahtevala previdnost zaradi številnih kolesarjev in tudi drugih voznikov. Omenjene table proti slapu Cuc pri kmetiji Rihar iz kamniške strani ni videti, tako da smo pravi odcep skoraj zgrešili. Se ga pa da prepoznati po kapelici na nasprotni strani ceste. Na cesti proti kmetiji Rihar ni ravno veliko prostora za parkiranje, a tudi izletniki so redki, tako da smo avto lahko varno pustili ob prvem razcepu, ne da bi koga ovirali.
Že tu nas je pričakal prvi kažipot proti slapu Cuc, ki nas je usmeril vzdolž grabna proti skednju in nato levo za njim na kolovoz. V začetnem delu večjih težav z markacijami nismo imeli, le pri osamljenem kažipotu proti Rogatcu smo sprva spregledali, da se je potrebno povzpeti v klanec in ne nadaljevati naravnost ob grabnu, a smo napako hitro popravili, po vzponu pa so nas spet spremljale redne markacije. Vse do prve brvi čez graben, kjer nas je kažipot proti Rogatcu usmerjal naprej po desnem bregu. Sicer na nobeni strani v bližini ni nobene markacije, smo pa vseeno sledili kažipotu in čez nekaj 100 metrov spet prišli do markacij.
Pot se je nekaj časa vila skozi polja cvetočega čemaža, ki je bil prava paša za oči. Ko smo prispeli do naslednje brvi, pa se je pojavila prava dilema. Naravnost naprej so nas usmerjale rdeče markacije, čez brv pa zelene. Kažipota pa nobenega. Odločili smo se slediti rdečim, kar se je kmalu izkazalo za slabo odločitev. Pot se je začela strmo vzpenjati in odmaknila od grabnov, tako da se nam je posvetilo, da smo slap očitno zgrešili in se vzpenjamo na Kal in proti Rogatcu. Zato smo se obrnili in se vrnili do brvi.
To smo prečkali (pozor: srednje deblo je rahlo nalomljeno, zato nanj ni pametno stopati) in sledeč zelenim markacijam hitro prispeli pod slap. Že z desnega brega se je nanj odprl lep pogled, še lepši pa seveda z opazovalne točke na levem bregu, do katere smo brez težav prišli prek grabna. Od te točke poti nad slap in naprej proti Riharjevi jelki nismo našli, nazaj v klanec proti Rogatcu, s katerega smo se že spustili , se pa tudi nismo želeli vzpenjati v upanju, da gre za pravo pot. Priporočam se za informacijo, katera pot v resnici vodi proti Riharjevi jelki in nad slap.
Mi smo se tako odločili za vrnitev, in sicer kar po levem bregu. Začetni del je zahteval nekaj malega previdnosti in je bil na kratkem odseku celo zavarovan z jeklenico, vendar ni bil nikjer zares nevaren. Se je pa kmalu pot umirila ter nadaljevala z zložnim spustom po levem bregu grabna. Čeprav sploh ni markirana, je dobro uhojena in je ni mogoče zgrešiti. Hitro smo prispeli do spodnje brvi in zaključili, da bi bila pot prek brvi pametnejša odločitev, saj je tudi lažja in prijetnejša od naše prvotne izbire na desnem bregu. Brv smo prečkali in se po slabih treh urah vrnili po isti poti nazaj do izhodišča.
Objavite komentar