Gora Oljka je osamelec v bližini Polzele. Na njej pozornost vzbudi vsaj dvoje. Že iz doline nase opozori mogočna cerkev Sv. Križa z dvema zvonikoma, za kar smo bili pred vzponom zaradi megle sicer prikrajšani. Se je pa vremenski napovedi navkljub razjasnilo, tako da smo se lahko v to prepričali ob vrnitvi. Še bolj zanimivo pa je njeno ime, saj na njej ni niti ene oljke, z dobrimi 700 m nadmorske višine pa bi ji le stežka rekli gora. Če malo pobrskamo, lahko ugotovimo, da je tudi ime tesno povezano s cerkvijo.
Za vzpon na vrh smo si izbrali eno daljših poti, z izhodiščem v Polzeli. Parkirali smo na velikem parkirišču za Tuševim trgovskim centrom, ki je na nedeljsko jutro precej samevalo, ob vrnitvi pa je bilo naše vozilo na njem prav edino. Tudi zanimiva umetna stena tik ob trgovini je bila brez plezalcev, vsaj človeških. Markacije se začno nedaleč od trgovine, a vseeno je potrebno vedeti, v katero smer se odpraviti. Ker v meglenem jutru našega cilja ni bilo videti, smo si bili prisiljeni pomagati z zemljevidom. Za trgovino ob parkirišču vodi sprehajalna pot, do katere je zaradi zapuščenega gradbišča podjetja Vegrad dostop nekoliko otežen. Tej v levo sledimo vse do ceste proti Velenju, po kateri se odpravimo levo do križišča med domom gasilcev in muzejem traktorjev, kjer lahko opazimo že prvi kažipot za naš cilj, ki nas usmerja desno.
Kmalu se pojavijo tudi prve markacije, ki nas sprva vodijo po ozki cesti brez pločnika, s katere pa kar hitro zavijemo desno na še ožjo cesto, ki se položno vzpne proti Vimperku. Pod hribom se nam z leve pridruži še markirana pot iz smeri železniške postaje, kar je znamenje, da moramo spet postati bolj pozorni. Na levi strani nad cesto moramo na drevesu namreč opazili markacijo, ki nas opozori na mesto, kjer pot na Vimperk zavije levo s ceste. Kolovozu sledimo levo za hišo in se povzpnemo nad vinograd. Ko na levi opazimo tri improvizirane klopi, moramo s kolovoza zaviti desno po stopnicah in se skozi gozd povzpeti vse do cerkve Sv. Miklavža na Vimperku oz. Vinskem vrhu. Poimenovanje namreč ni najbolj jasno, saj večina virov govori o cerkvi in koči na Vimperku, medtem ko je na zemljevidu na tem mestu vrisan Vinski vrh, Vimperk pa je naslednji vrh, mimo katerega pot vodi v nadaljevanju.
Za cerkvijo nas čaka vpisna knjiga, markacije pa nas usmerijo navzdol po rahlo poledenelem klancu. Sledi krajši sprehod skozi gozd in že dosežemo cesto mimo zadnjih hiš Zgornjega Podvina. Tej sledimo vse do njenega konca, kjer pot spet zavije v gozd in po vzhodni strani preči pobočje Vince. Mimo še nekaj hiš kmalu dosežemo parkirišče v Dobriču, ki očitno mnogim služi kot izhodišče za vzpon na goro Oljko. Od parkirišča pa vse do gostišča Jug moramo žal slediti asfaltirani cesti, nato pa imamo na izbiro dve poti.
Mi smo za vzpon izbrali zahodno, označeno kot bližnjico, ki se takoj za gostiščem vzpne levo v pobočje. Pot kljub snegu ni bila poledenela, številne markacije na drevesih (k sreči ne na tleh) pa so nas prek nekaj strmih kratkih klancev zanesljivo pripeljale vse do cerkve. Pri tem je naša pot večkrat prečkala gozdno cesto ali kolovoz. Povsem mogoče, da vedno istega, a tega nismo uspeli z gotovostjo potrditi. Markirano pot smo zapustili šele tik pod cerkvijo, ko je k njej vabila dobro shojena bližnjica, medtem ko markirana pot vodi naokrog mimo planinskega doma, kjer so nas po ogledu cerkve postregli z okusno gibanico. Nad velikostjo porcije in lično postrežbo smo bili zares navdušeni, še toliko bolj zaradi ugodne cene.
Za vrnitev smo si do neke mere tudi nehote izbrali vzhodno pot. Ob nekaj manjši pozornosti so nas namreč markacije zapeljale na makadamsko cesto, ki smo jo tik pred ostrim levim ovinkom spet zapustili, ko so našo pozornost pritegnile markacije za gostišče Jug. Tako smo se do njega spustili med prečenjem pobočja, ki je bilo celo krajše od poti, ki smo jo izbrali za vzpon. V nadaljevanju smo nekaj časa sledili že poznani asfaltirani cesti, ki pa smo jo zapustili na zadnjem ostrem desnem ovinku pred parkiriščem, v katerem je na zunanji strani moč opaziti markacije.
Po blatni in spolzki poti smo se prek travnika spustili do naslednje ceste, jo prečkali in nadaljevali skozi gozd pod potjo, po kateri smo se prej vzpenjali. Po levem robu travnika, ki smo ga kmalu dosegli, smo prispeli na cesto, ki smo jo med vzponom opazovali z Zgornjega Podvina. Tej cesti smo nato sledili vse do mesta, kjer smo zjutraj zavili na Vimperk, nato pa smo se po že znanem odseku vrnili do izhodišča. Najbolj smo bili presenečeni nad dejstvom, da na tej cesti nismo srečali niti enega vozila. Okolica je bila na nedeljsko dopoldne tako mirna, da smo na travniku pod cesto med pašo opazili celo trop srn.
Oglejte si album slik z izleta.
Oglejte in prenesite si zemljevid poti.
Naročite se na vir RSS.
Objavite komentar