Sobotno dopoldne pred napovedanimi krajevnimi padavinami v p0poldanskem času smo se odločili izkoristiti za vzpon iz Adergasa na Štefanjo goro. Parkirali smo na velikem parkirišči pred cerkvijo Marijinega oznanjenja v Adergasu. Cerkev pa nam je bila tudi v pomoč pri vožnji do izhodišča, saj so nas od Cerkelj na Gorenjskem dalje kažipoti vestno usmerjali proti njej.
Čeprav iz vasi na vrh vodita kar dve markirani poti, kot smo se pozanimali kasneje, smo jo glede na odsotnost markacij neposredno pri cerkvi ubrali po neoznačeni poti v lastni režiji, ki se ravno tako ni izkazala za slabo izbiro. Celotno pobočje se je namreč izkazalo za prepredeno s številnimi gozdnimi potmi. S parkirišča smo se odpravili po asfaltni cesti, ki se mimo cerkve nadaljuje po njeni desni strani in nato nadaljuje skozi vas ob živi meji. Na mestu, kjer se konča asfalt, se pot razcepi v tri smeri. Izbrali smo srednjo, ki se je najhitreje vzpenjala navkreber, pa tudi v vseh kasnejših razcepih smo se odločali za bolj izrazite in strme alternative. Misli z mestoma strmih vzponov nam je uspešno odvračal kostanj, katerega je bilo v izobilju celo na poti.
Tako smo se uspešno vzpenjali vse do mesta, kjer se je pot nenadoma končala. A že pogled navzgor nam je razkril, da nas le kratek vzpon skozi gozd loči od izrazite poti, ki je vodila nad nami. Ko smo se povzpeli nanjo, smo zagledali tudi markacije, ki so nas spremljale ves preostanek izleta. Na poti smo se obrnili v levo, kamor se je pot blago vzpenjala in hitro prišli do naslednjega stičišča treh poti. Na njem nam je zanimiv kažipot jasno pokazal, da tako naša pot, kot tista, ki se vzpenja z nasprotne strani, vodita v Adergas, zato ni bilo dvoma, da je tretja, ki vodi navkreber v pobočje na desno, prava izbira za nas.
Po krajšem vzponu smo zagledali nekaj klopi, ki so zares postavljene na najbolj primernem mestu - na edini razgledni točki celotne poti, od koder se nam je odprl pogled na Adergas in naprej proti Kranju. Še en krajši vzpon, na katerem smo srečali precej veliko skupino šolarjev, in že smo dosegli pašnik, s katerega se nam je odprl pogled proti Krvavcu in osrednjim Kamniško Savinjskim Alpam. Pot smo nadaljevali prek pašnika, čez cesto in do Kmečkega turizma pri Mežnarju, ki bi ga z lahkoto zamenjali za planinsko kočo. Celo skrinjica z vpisno knjigo se nahaja ob njej.
No, to še ni bil naš končni cilj, saj smo se želeli povzpeti na vrh Štefanje gore, vse do cerkve Sv. Štefana. Zato smo se odpravili naprej do konca asfaltne ceste in nato po eni izmed številnih shojenih poti proti vrhu. Z dotrajane klopce ob cerkvi smo si privoščili še en lep razgled, nato pa smo se vrnili v dolino. Tokrat v celoti po markirani poti. Na že omenjenem razcepu smo izbrali z vrha gledano levi krak, po katerem smo se delno tudi že vzpenjali. Markacije so nas brez vsakršnega dvoma pripeljale v vas, na poti pa nas je spet ves čas spremljal kostanj. Le malo nad vasjo se je naši poti z leve pridružila še pot s Krvavca, ki ga je po kažipotih sodeč mogoče doseči v treh urah. Vredno preizkusa ob priložnosti. V vas smo prispeli nedaleč od cerkve, tako da nas je od parkirišča ločil le še kratek sprehod.
>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<
Objavite komentar