Dobrča

Poletje se počasi, a zanesljivo bliža, zatorej je čas, da pričnemo intenzivneje nabirati kondicijo za zahtevnejše planinske cilje, ki jih imamo za letos v načrtu. Dobrča je s skoraj 1000 m višinske razlike za to dober kandidat, sploh zaradi nizke nadmorske višine, ki pomeni, da tudi na vrhu pomlad že prihaja. Izbrali smo si verjetno najbolj priljubljeno izhodišče, vas Brezje pri Tržiču. Tak sloves se je drži upravičeno, saj je edina, ki omogoča izbiro krožne poti, celo v nekaj variacijah. Parkirali smo na samem začetku vasi v smeri iz Tržiča, kjer je pri prvem levem odcepu pod cesto nekaj parkirnih mest. kmalu smo ugotovili, da bi se lahko zapeljali še nekaj naprej in za cerkvijo zavili desno ter parkirali na razcepu direktne poti in poti čez Bistriško in Lešansko planino.

Kažipot za Dobrčo, ki označuje direktno pot, nas z alternativnega prostora za parkiranje usmeri levo, nedaleč naprej pa z zdelane makadamske ceste že zavijemo desno v pobočje in pričnemo s strmim vzponom, ki se z le nekaj krajšimi prekinitvami v serpentinah nadaljuje vse do table, ki opozarja na prvo razgledno točko na desni strani. Seveda zavijemo do nje ter si na klopci ob lepih razgledih privoščimo še nekaj pijače.

Da se ne bi vračali po isti poti, nadaljujemo kar po dobro vidni poti za klopjo. Glede na njeno smer in relief okolice smo prepričani, da nas bo kmalu pripeljala nazaj na pot, ki smo jo zapustili. Ko zavijemo nazaj v gozd zaradi poseke pod seboj markirano pot že vidimo, vendar nas naša pot vodi v desno, neposredno na greben, kjer se pridruži kolovozu z druge strani pobočja. Temu nekaj metrov sledimo v levo, nato pa zopet zavijemo desno in naprej po desnem robu grebena. Ko končno pridemo čezenj smo že pri naslednji klopi s še lepšimi razgledi v dolino.

Nekaj posnetkov kasneje nadaljujemo desno po poti, za katero sprva mislimo, da je že markirana, a po krajšem spustu ugotovimo, da temu ni bilo tako, ko se naša pot izteče nanjo. Vzpon se zložno nadaljuje po grebenu, ki je močno shojen v precej širokem pasu, tako da lahko svojo pot med drevesi in prek korenin izbiramo kar sami. Kmalu dosežemo še eno razgledno točko, pri vzletišču za jadralne padalce. Na tem mestu se na Poldetovi klopci spet malo okrepčamo, poiščemo pa tudi spretno skrit zaklad v njeni bližini.

In že smo nared za nadaljevanje vzpona, seveda kar po robu in ne prek Lešanske planine, kjer se nameravamo vračati. V ozkih serpentinah se spopademo z verjetno najbolj strmim delom poti. Po prečkanju pašne ograje postane shojen spet širši del pobočja, zato pred vzponom na gozdno cesto, ki pride z leve strani, markacije zgrešimo. Nič za to, po cesti nadaljujemo nekoliko v levo, kjer se na cesto izteče tudi markirana pot. Zavijemo desno in sledimo markacijam do naslednjega križišča. Naravnost naprej vodi pot na vrh, desno pot proti Lešanski planini, mi pa zavijemo levo proti koči.

Za nekaj časa smo z vzpenjanjem končali, saj se koča nahaja na približno isti nadmorski višini. Ponovno se vrnemo na gozdno cesto, ki smo jo nedavno zapustili, kar očitno niti ne bi bilo potrebno. Kmalu jo tudi zopet zapustimo v levo in prečimo pobočje Dobrče, vse dokler na njeni drugi strani ne dosežemo pašnikov. Sprehodimo se prek njih, povzpnemo še nekaj metrov in že smo pri koči, kjer vzdušje moti le hrup zaradi priprave drva. Vseeno si pred kočo privoščimo odlične sirove štruklje, katerih velikost porcije nas povsem preseneti. Bodo pač služili kot glavni obrok namesto kot malica.

Od koče se odpravimo naprej proti vrhu. Nanj vodi direktna pot po zgornjem robu travnika, mimo lovsko koče. Čeprav je izdatno markirana sprva zahteva kar nekaj pozornosti, saj njena trasa med kamenjem in posameznimi drevesi ni vedno najbolj očitna. To se spremeni, ko ponovno zavijemo levo v gozd, kjer moramo premagati še zadnji vzpon. Kmalu smo na vrhu in čas je z vpis v vpisno knjigo in še nekaj pijače. Ne spreglejte, da se markirana pot nadaljuje prek vrha do razgledne točke na Šentanskem vrhu, od koder odpre lep pogled na celotne osrednje Karavanke.

In že je čas za vrnitev v dolino. Po isti poti se vračamo le kratek čas, saj se že pred vrnitvijo do travnikov ostro levo odcepi označena pot na Lešansko planino, ki prične v zložnem spustu prečiti travnato pobočje. Vse do planine nismo opazili nobene markacije več, a prave poti ni mogoče zgrešiti, saj je dovolj široka in le enkrat samkrat zelo očitno zavije ostro desno. Na planini nas pod obema kočama markacije usmerijo levo navzdol na široko strmo kamnito pot, ki zaradi krušljivosti zahteva nekaj več previdnosti. Med spustom še enkrat preči gozdno cesto, s katere smo zavili, preden se nanjo dokončno izteče. sledi še en oster levi ovinek, kjer začudeni opazimo dva parkirana avtomobila, nato pa vse boljši cesti sledimo skorajda do Bistriške planine. Med hojo ne spreglejte čudovitega pogleda na Kriško goro in Storžič, ki se odpre z Breške planine.

Tik pred planino nas markacije, ki bi jih zlahka spregledali, usmerijo levo s ceste na pot, ki se na travniku kar porazgubi. Pritoževali se vseeno nismo, saj nas je pripeljala ravno mimo naslednjega zaklada, zavijemo pa nato desno na kolovoz in se ponovno vrnemo do ceste. Namesto, da bi se v dolino spustili po njej, jo le prečkamo in raje nadaljujemo po široki in dobro vidni, a neoznačeni poti na nasprotni strani. Po njej se brez težav spustimo nazaj na isto cesto, ki jo še enkrat le prečkamo in nadaljujemo po gozdni poti.

Ko se ta na cesto ponovno izteče v ostrem desnem ovinku, se z nje ne upamo več spustiti po gozdni poti v levo, ki ne vodi v pravo smer, in raje nadaljujemo po cesti. Relief terena kmalu potrdi pravilnost odločitve, saj bi nas pot očitno pripeljala v Bistrico. Po cesti, ki je kmalu iz makadama prešla v na nekaj mestih močno razdrt asfalt, pa smo se hitro spustili do razcepa, kjer smo začeli z vzponom. Pred tem nas je na previsnem odseku pred začetkom zaključnega spusta še nagradila s čudovitim razgledom na Bistrico in naprej proti Ljubljani.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.