Bistriški Vintgar

Do ne prevelikega parkirišča na vhodu v Bistriški Vintgar nas pripelje asfaltirana cesta, na katero zavijemo s krožišča pred Impolom v Slovenski Bistrici. Pravi je en izvoz pred vhodom v tovarno Impol, so pa vključno od krožišča naprej v vseh križiščih kažipoti, ki usmerjajo k Bistriškemu Vintgarju, zato je skoraj nemogoče zaiti. Ko si na robu parkirišča preberemo tablo s podatki o zaščiti tega naravnega spomenika, se odpravimo navzgor po sprva precej strmi in blatni poti na levem bregu Bistrice. To se kmalu spremeni, ko pot v sotesko zavije levo z gozdne ceste, nedaleč od tod pa tudi prvič prečkamo Bistrico in nadaljujemo po desnem bregu.

Sprva položno nadaljevanje poti se prevesi v prvi strmejši vzpon, ki nas kar precej odmakne od toka Bistrice. Dobršen del pridobljene višine izgubimo v spustu proti rimskemu kamnolomu. Prek brvi, na katero nas opomni kažipot, lahko pridemo na levi breg in povsem do njega, vendar pa se v nasprotju s planinskim zemljevidom markirana pot nadaljuje po desnem bregu, zato se bo potrebno vrniti. Pot se brž spet nadaljuje navkreber in postane ožja. Proti koncu tega drugega vzpona nas kažipot opomni na odcep v desno proti slapu Šum. Ta pot se zlagoma spusti proti toku Bistrice. Ko nas pripelje do drevesa s precej zbledelo markacijo v neposredni bližini potoka, se lahko ob njem z nekaj spretnosti še nekoliko spustimo in zavijemo za skalo, od koder se nam ponudi lep pogled na slap.

Ko se naužijemo lepote, se vrnemo do že omenjenega drevesa, kjer se lahko vzpnemo po skalah navzgor in nadaljujemo po varovani poti ob slapu. Precej strm vzpon, ki zahteva nekaj več previdnosti, nas pripelje nazaj do poti, ki smo jo zapustili za ogled slapu, ne da bi se nam bilo potrebno vračati. Na stičišču obeh poti nas pričaka še ena tabla o Bistriškem Vintgarju, kakršno smo že srečali na začetku poti, le nekaj metrov naprej pa se v levo odcepi pot proti Ančnikovemu gradišču. Mi nadaljujemo desno prek dveh pritokov Bistrice, kmalu pa prek brvi tudi ponovno na njen levi breg, na katerem bomo ostali celoten preostanek poti.

Značaj te poti se od tod naprej kar precej spremeni. Čeprav je še vedno dobro vzdrževana in varovana, zahteva nekoliko stabilnejši korak, ko prek skal in korenin napredujemo po mestoma strmih pobočjih potoka. V zameno se nam Bistrica pokaže v svoji najbolj živahni in slikoviti luči. V tem delu poti bomo srečali kar nekaj že razpadajočih opuščenih mlinov, ki nas opominjajo na pomen potoka za lokalno gospodarstvo v preteklosti. Čez slabo uro hoje se pobočja postopoma uravnajo, tok Bistrice pa se umiri. Pot postane lažja, a tudi nekoliko manj zanimiva, vseeno pa se nam splača nadaljevati vsaj do Maroltove jelke, do katere je še manj kot pol ure. Gre za najdebelejšo jelko v tem delu Evrope, katero si je res vredno ogledati. Nanjo nas opozori dobro vidna tabla, nahaja pa se na nasprotnem bregu Bistrice, kamor nas pripelje še ena brv. Od tod lahko pot nadaljujemo po levem bregu proti Močniku ali pa se po desnem bregu vrnemu proti izhodišču prek Urha. Ob vročih dneh, kot je bil današnji, pa se je verjetno najbolje vrniti kar po isti poti, kjer nas pred vročimi sončnimi žarki varuje gozd, Bistrica pa doda še nekaj zares dobrodošle svežine.

>> Album slik <<