Paški Kozjak

Vrhovi Paškega KozjakaNapoved lepšega vremena v vzhodni Sloveniji je narekovala, kje si moramo poiskati cilj našega tokratnega izleta. Kot odlična izbira se je izkazal Paški Kozjak, na katerega smo se povzpeli iz Dobrne. Štajersko avtocesto smo tako zapustili pri Arji vasi in zavili proti Velenju. Po prečkanju soteske reke Pirešice smo zavili desno in številnim smernim tablam sledili vse do Dobrne, kjer smo parkirali na prostornem parkirišču na desni strani ceste na samem začetku vasi. Le nekaj metrov naprej smo prispeli do glavnega razcepa v vasi, kjer so nas pričakali že prvi kažipoti in markacije.

Žeblarjeva pečZavili smo levo ter sledili cesti mimo hotelov in zdravilišča. Občasne markacije ob cesti so potrjevale, da smo na pravi poti. Toda že v vasi Klanc smo se znašli pred prvo dilemo v križišču, kjer se je cesta nadaljevala v 3 smeri, puščica ob markaciji pa ni ravno najbolj jasno označevala, katera od levih dveh možnosti je prava. Po posvetovanju z zemljevidom smo se pravilno odločili za srednjo možnost. S tem pa smo se tudi začeli precej hitro vzpenjati. Še posebej je izstopal krajši odsek pod Žeblarjevo pečjo, saj smo bili takšnih strmin bolj vajeni z gozdnih poti kot na asfaltiranih cestah znotraj naselij.

Osamljeni črni teloh v gozduKmalu po tem vzponu smo končno zapustili cesto, saj nas je kažipot usmeril v gozdno pobočje na levi. Sicer smo imeli na izbiro tudi položnejšo pot, ki se je še naprej nadaljevala po cesti, a hoje po asfaltu smo imeli že dovolj pa tudi v našem zemljevidu je bila kot markirana označena le strma pot. Ta nas je skozi gozd zanesljivo vodila po grebenu, številne markacije pa so nekaj več pozornosti zahtevale le enkrat, ko smo že dosegli širši kolovoz. Na enem izmed dreves nas je puščica usmerjala v desno, kjer na prvi pogled pot ni bila najbolj vidna, a res so nas že čez nekaj metrov spet pričakale markacije, ki so potrdile pravilnost naše poti. Prav lahko si predstavljam, da bi ta odcep zgrešili, če ne bi bili dovolj pozorni. Pred nami je bil le še zadnji vzpon in že smo Trojnšku zapustili gozd in se ponovno vrnili na zdaj že makadamsko cesto.

Cvetoče resjeKažipot na slikovitem ozadju prvih vrhov Paškega Kozjaka nas je usmeril na levo. Spet je sledil daljši odsek poti, ki smo ga prehodili po cesti. Do Strmca nad Dobrno, kjer se je cesta končno spet iztekla, sta se nam z leve pridružili še dve drugi cesti, po katerih sta vodili markirani poti iz Velenja in Pake. Prav pri zadnji kmetiji naj bi sodeč po zemljevidu imeli na izbiro dve poti na Paški Kozjak: levo prek Visokega in desno mimo njega. Ker začetka leve poti nismo opazili, smo se bili prisiljeni odpraviti po desni, čeprav smo se želeli povzpeti tudi na Visoko.

Paški Kozjak iz smeri VisokegaK sreči se to ni izkazalo kot problem. Ko smo premagali strmino, ki se je iztekla z nekaj stopnicami, se je markirana pot namreč nadaljevala po srednjem, še zasneženem kolovozu izmed treh, ki je vodil ravno na vrh. Markirana pot ga je sicer kmalu zapustila v desno, a mi smo nadaljevali kar naravnost in v zadnjem razcepu prav pod vrhom še enkrat zavili levo. Ko smo dosegli travnik, dileme ni bilo več. Takoj smo opazili lično škatlo z vpisno knjigo ob prikupnem nasadu s spomenikom iz druge svetovne vojne v sredini. Na klopi smo si po vpisu v vpisno knjigo privoščili še manjše okrepčilo, nato pa smo se pred spustom do Planinskega doma na Paškem Kozjaku po travniku sprehodili še na levo do razgledne točke, s katere nam je megleno ozračje zakrivalo pogled v dolino, tako da smo termoelektrarno v Šoštanju videli le v obrisih.

Sv. JoštPot nas je do doma sprva vodila po kolovozu, ki se je z zavojem v levo elegantno izognil preveliki izgubi nadmorske višine. Kadarkoli se nam je na levo odprl pogled v dolino, je močno zapihal tudi veter, kot bi nas želel na to opozoriti. Kljub meglenemu ozračju smo v daljavi uspeli opaziti tudi Goro Oljko, na katero smo se nedavno povzpeli. Zadnje metre vzpona do doma smo opravili po cesti skozi vas. Brez postanka smo nadaljevali proti cerkvi Sv. Jošta nad vasjo, kamor so nas kažipoti napotili v desno. A le nekaj metrov za tem so nas markacije usmerile levo na kamnito pot, ki se je vzpenjala v pobočje. Markacije so bile na tem odseku redkejše, a ker ni bilo nobenih odcepov, z orientacijo kljub temu ni bilo težav. Nekdo očitno sicer ni bil enakega mnenja, saj smo med vzponom na tleh opazili številne liste z narisano puščico, na katere so bili položeni kamni, da jih ne bi odneslo. Njihov namen nam je ostal uganka.

Žafran na travnikih pod OjstricoOd cerkve smo se usmerili desno po grebenu Paškega Kozjaka proti Ostrici. Pred nami je bila slaba ura hoje po kamniti poti, ki je zaradi snega na severni strani pobočja zahtevala več previdnosti vsakokrat, ko je pot zavila na to stran grebena. K sreči se to ni zgodilo prepogosto in celo takrat smo v nekaj primerih lahko ubrali alternativno pot po južni strani. Vrh Ostrice je precej neizrazit, niti nismo opazili, da bi bil označen, tako da smo ga identificirali bolj po občutku, ki smo ga potrdili še s pogledom na GPS. Na vrh še najbolj opozori velika skala, ki jo je tik pred njim potrebno obiti po ozki poti, vsekani vanjo. Za vrhom je sledil le še krajši blag spust in dosegli smo rob velikega pašnika, ki so ga na prisojnem vrhu že krasili pomladanski žafrani, medtem ko se je na njegovem dnu še zadrževal sneg, ki se je v toplem pomladanskem soncu pospešeno talil.

Sneg se tudi nad tisoč metri hitro taliČeprav to ni najbolj opazno, se markirana pot nadaljuje tik pod gozdom proti naslednjemu in najvišjemu vrhu v grebenu, Basališču, a mi smo se odločili ta vzpon izpustiti in se raje kar po pašniku spustiti do kmetije, kamor se izteče tudi markirana pot z vrha. Prav po dnu pašnika do kmetije vodi kolovoz, ki pa mu nismo ves čas sledili, saj je bil na nekaj mestih zaradi taljenja snega povsem poplavljen. Naj omenim še, da so našo radovednost pred spustom premamile klopi, ki smo jih opazili na desnem robu travnika. Iz tabel ob njih smo razumeli, da naj bi šlo za prizorišče Ostriških večerov poezije, a o tem niti naknadno nismo uspeli nikjer ničesar prebrati. Od kmetije naprej smo spet dlje časa sledili makadamski cesti, ki je bila zaradi osojne lege izmenično poledenela in blatna. Občasno je pravilnost naše poti potrdila tudi kakšna markacija.

Voda staljenega snega odteka v potokihS ceste smo ponovno zavili šele nedaleč od mesta, kjer se nam je z desne pridružila cesta, ki smo jo že dlje časa spremljali v dolini pod nami. V širšem razcepu ob kmetiji smo markacijam sledili na s travo poraščeno pot, ki se je na desni spuščala po pobočju. Na cesto, še vedno makadamsko, smo se ponovno spustili pri Krivcu v Brdcah nad Dobrno. Mimo kmetije smo se sprehodili do bližnjega spominskega obeležja, ob katerem smo malo posedeli na klopi in se še zadnjič pred vrnitvijo na izhodišče okrepčali. Pri tem smo si krajšali čas z ugotavljanjem, od kod vsi borovi storži, s katerimi je bila posuta klop, če pa nad njo raste smreka. Brez uspeha.

Pogled proti vzhoduNedaleč od obeležja bi po zemljevidih sodeč morali cesto ponovno zapustiti, a smo očitno spregledali markacijo, ki je opozarjala na ta odcep na desni strani ceste. Tako smo bili prisiljeni po cesti napraviti krajši ovinek, a že kmalu po mestu, kjer se je cesta razcepila in smo zavili desno, smo se ponovno pridružili cesti, po kateri bi se spustili, če bi uspešno sledili markacijam. Tik pred tem je makadam tudi že prešel v asfalt. K sreči je markirana pot v prvem ostrem levem ovinku ponovno zapustila cesto, na kar so opozorile tudi nekoliko skrivnostne markacije na stebru obcestnega ogledala.

Ostanki drevesa po udarcu streleKrajši spust skozi gozd in že smo bili ponovno na cesti, kjer nas je pričakal presenetljivo močan veter. Mimo pašnika smo hitro prišli do naslednjega mesta, kjer markirana pot zapusti cesto. A napisi na kažipotih so nas precej zbegali, saj v nasprotju z našimi pričakovanji niso omenjali Dobrne, temveč le slap Drenovec in jamo Ledenico. Boljšim poznavalcem okoliških krajev to bržkone zadošča, mi pa smo sprva nadaljevali kar po cesti, tudi zato ker se markirana pot začne v nasprotni smeri od ceste, po kateri smo hodili. A že po nekaj sto metrih je cesta zavila v povsem napačno smer, zemljevid pa je tudi označeval, da bi se markirana pot morala tu nekje odcepiti. Tako smo se vrnili in le nekaj metrov naprej od začetka markirane poti je našo odločitev potrdil naslednji kažipot, ki je omenjal tudi Dobrno. Res ne bi škodilo, da bi podoben kažipot stal tudi ob cesti.

Slap Drenovec brez vodeSprva lahkoten spust prek travnika in po kolovozu skozi gozd se je kmalu prelevil v serpentine, prek katerih smo premagali strmo pobočje in dosegli sotesko potoka, ki se izteče v že omenjeni slap Drenovec. Škoda, da je bil v času našega obiska skorajda suh, saj bi bil slap zagotovo bolj zanimiv, če bi čezenj padalo več vode. Tudi sicer smo bili navdušeni nad tem, kako lepo urejena in varovana je bila pot v spodnjem delu soteske, tudi nad slapom. Smo pa bili nekoliko razočarani na jamo Ledenico, ki bi si po našem mnenju le stežka prislužila takšno ime. Zgodovinsko ozadje, o katerem smo si prebrali naknadno, sicer to našo sodbo vsaj malo omili. Do slapu in jame iz Dobrne vodi asfaltirana cesta, kateri smo morali slediti še dobra dva kilometra, preden smo se v poznih popoldanskih urah prijetno utrujeni končno vrnili po parkirišča, kjer smo pustili svoj avto.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Objavite prvi komentar

Objavite komentar

Potepanja v naravi © 2009. Avtor predloge: Dicas Blogger.

Na vrh