Volovja reber je postala znana širši javnosti šele, ko so se začele polemike okrog postavitve vetrne elektrarne na tem območju. Ker postane na prostranih travnatih področjih poleti preveč vroče, smo si ta izlet prihranili za hladnejši vikend v drugi polovici septembra, da bi se na jesenskem soncu prijetno pogreli. Izbira žal ni bila najboljša, saj se je sonce sramežljivo skrivalo za oblaki, občasno pa je padlo celo nekaj kapelj dežja. Za povrh pa nas je na izpostavljenih pobočjih pošteno prepihal tudi veter. A oblečeni smo bili primerno in prijetnega pohajkovanja nam ni skazilo niti vreme.
Avto smo pustili pri Trnovski bajti. Za tiste, ki področja ne poznate, kot ga nismo mi, naj povem, da se proti njej odpravimo po cesti iz Ilirske Bistrice proti Sviščakom. Na ostrem desnem ovinku z velikim kažipotom na zunanji strani s te ceste zavijemo levo in nadaljujemo po ne najbolj utrjeni makadamski cesti do velikega razpotja z dovolj prostornim parkiriščem na levi strani. Na drugi strani ceste vidimo Trnovsko bajto.
Z izhodišča smo se po makadamski cesti vrnili do mesta, kjer se je v desno odcepil kolovoz, po katerem smo med rahlim spustom prečili pobočje. Sledili smo mu vse do mesta, kjer se je ponovno v desno odcepil nov kolovoz, ta že skoraj povsem preraščen s travo in zato težje opazen. Po njem smo se skozi grmičevje in gozd začeli postopoma vzpenjati, vse dokler pred sabo nismo zagledali velikega kamnitega balvana. Obšli smo ga po levi strani in se od zadaj na kratko tudi povzpeli nanj, a smo se hitro spustili nazaj v njegovo zavetje, saj je bilo zavoljo vetra na vrhu težko celo loviti ravnotežje.
Po kratkem počitku in krepčilu smo nadaljevali pot še do vrha Velike Milanje, se tam naužili razgleda vse do Kvarnerskega zaliva, kljub oblačnemu vremenu, in se nato odpravili proti izhodišču, a ne po isti poti, temveč za balvanom proti vzhodu, kjer smo pod sabo videli makadamsko cesto, ki je vodila naprej od našega parkirišča. Ob poti do nje smo v hribu na desni raziskali še zapuščene podzemne rove, na stropu katerih so že začenjali nastajati kapniki. Njihove namembnosti nismo uspeli razkriti, morda tudi zato, ker smo bili brez svetilke in smo tako lahko vstopili le toliko, kolikor je zadoščala dnevna svetloba, ki je vstopala skozi vhod. Nedaleč za temi rovi smo se prek travnika le še spustili na prej omenjeno cesto in se po njej hitro vrnili do izhodišča.
>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<
Objavite komentar