Planina
Zadnjo nedeljo smo se odločili za vzpon na Planino nad Vrhniko. Avtocesto smo zapustili na izvozu za Vrhniko, v križišču zavili levo in nato pri naslednjem semaforju za odcepom proti Borovnici desno. Tej cesti smo naravnost sledili vse do velikega parkirišča, ob robu katerega nas je pričakal tudi zanimiv kažipot za Planino in razgledni stolp na njej.
Seveda smo kažipot upoštevali. Pot nas je sprva vodila po makadamskih cestah mimo hiš, nato pa nas usmerila na kolovoz, ki nas je čez čas pripeljal v gozd. Kmalu za tem smo prispeli do Županove klopi, kjer se je pot za Planino razcepila. Izbrali smo levo alternativo mimo Bukve. Široka zložna pot, prekrita z listjem je le enkrat bila rahlo izpostavljena in kamnita, pa še tam je bila zavarovana z ograjo na zunanji in vrvjo na notranji strani. Mimo klopi za “tazmatrane”, ob kateri so bili na drevesu res številni kažipoti za vse okoliške poti smo nadaljevali z vzponom in kmalu dosegli Zavetišče na Planini in razgledni stolp ob njem. Zaradi meglenega ozračja smo se zadovoljili zgolj s pogledom z roba brega in se na stolp sploh nismo vzpenjali.
Po isti poti smo se vrnili zgolj do prvega kažipota za Blatni dol, Lintvern in Stari maln. Tam smo zavili desno ter mimo ajdovske stopnje široki ravni poti sledili vse do mesta, kjer nas je kažipot za Lintvern usmeril levo po strmini navzdol. Pobočje je zaradi obilici listja zahtevalo nekaj več previdnosti, dokler steza ni nenadoma zavila ostro desno in prečila pobočje do Lintverna – zanimivega kraškega izvira, ki bruha vodo v nerednih časovnih intervalih. Glede na majhne količine deževja v zadnjem času seveda nismo imeli te sreče, da bi izbruh dočakali, tako da smo se morali zadovoljiti z ogledom z mahom poraščenih skal, po katerih se voda iz izvira spusti v dolino.
Tudi mi smo od izvira nadaljevali svojo pot v dolino proti Staremu malnu. Čakala nas je le še krajša strmina, nato pa smo se ob potoku sprehodili do Koče v Starem malnu in od tam nadaljevali po makadamski cesti proti Vrhniki. Čez nekaj ovinkov nas je markacija s ceste ponovno usmerila v levo. Markirana pot nam je nekoliko skrajšala hojo pa ovinkasti makadamski cesti, v zameno pa smo se morali povzpeti prek hriba, ki ga cesta obide. Vseeno je bila hoja po tej poti mnogo prijetnejša, kot bi bila hoja po cesti, na katero smo se ponovno vrnili šele nedaleč od našega parkirišča. Od tam smo do avtomobila prispeli v le nekaj minutah.
Objavite komentar