Iški Vintgar

Pot do Doma Iški Vintgar je le težko zgrešiti. Ljubljansko južno obvoznico zapustimo na priključku Rudnik in zavijemo proti Igu. Tam nas že pričakajo kažipoti za Iško vas in Iški Vintgar. Edina točka, kjer nas lahko obidejo dvomi, je v križišču, v katerem na desno ostro zavije cesta za Gornji Ig in Rakitno, mi pa moramo brez kažipota nadaljevati naravnost do konca vse ožje ceste, kjer nas pričaka veliko parkirišče.

Od tod se mimo zapornice odpravimo po urejeni s peskom posuti sprehajalni poti, ki vodi po levem bregu Iške. Čez manj kot pol ure se ta konča in nadaljujemo lahko le še po stezi, ki se vzpne čez skalo desno v breg. Ta še dolgo vodi po levem bregu, vendar pa postaja vedno bolj razgibana in vedno manj shojena. Tako kmalu začnemo prestopati podrta drevesa, po stezi pa se vse bolj intenzivno dvigamo čez skale in ponovno spuščamo do struge. Ko takšno sledenje poti po bregu postaja vse zahtevnejše, se včasih zazdi lažje nadaljevati pot kar po strugi, seveda z ustrezno obutvijo ali kar bosi.

Vseeno lahko z nekaj vztrajnosti po levem bregu priplezamo vse do mesta, kjer se v majhnem slapu prek skale v Iško izlije nekoliko večji pritok od predhodnih studencev. Tega namreč dosežemo nekaj deset metrov nad strugo, kjer se pot, ki smo ji do tja še nekako sledili, skoraj povsem porazgubi. Sled poti sicer lahko zaznamo strmo ob skali nad pritokom navzgor, a se zdi kar prenevarna, da bi ji sledili. Raziskovanje višjega toka Iške je zato varneje pustiti za drugo priložnost, ko se bomo odločili za sprehod neposredno po strugi navzgor ali po markirani poti, ki se vije po njenem desnem bregu vse do sotočja z Zalo, mi pa se raje po isti poti previdno vrnemo do izhodišča.

>> Album slik <<