Rakov Škocjan

Prejšnjo soboto smo se odločili za ogled naravoslovne učne poti Rakov Škocjan. Za izhodišče smo si vzeli kar parkirišče ob začetku učne poti. Gre za nekaj parkirnih mest pred ostrim desnim ovinkom nedaleč naprej od hotela Rakov Škocjan oz. takoj za mestom, ko se z glavne makadamske ceste v levo navzdol odcepi ožja cesta, ki vodi po drugem bregu Raka. S parkirišča smo sledili kažipotom na drugi strani ceste proti Malemu naravnemu mostu, ki nas je že po nekaj metrih pripeljala do predstavitvene table Rakovega Škocjana in učne poti.

Najprej smo zavili desno do Malega naravnega mostu, ki predstavlja prvo postajo na poti. Po ogledu z vrha smo se spustili podenj po nekoliko bolj strmi, a dobro uhojeni poti. Zavoljo dovolj nizke gladine reke s pristopom nismo imeli težav, je pa čudovito okolje skazila pena, ki se je nabirala v okljukih in nas je spremljala večji del poti tudi v nadaljevanju. Po ogledu vseh zanimivosti smo se po isti poti povzpeli nazaj do informacijske table in nadaljevali po levi poti.

Mimo druge postaje s staro jelko smo markacijam sledili do tretje postaje – pravega izvira reke Rak, do katerega smo se spet tudi spustili in si ogledali ostanke stare žage. Nadaljevanje proti četrti postaji je bilo že manj očitno, a smo pravočasno opazili markacije, ki so nas vodile levo v breg, da nismo sledili bolj očitni poti proti desni. Tako smo se postopoma spet spustili nazaj do Raka ter mimo četrte postaje sledili toku po desnem bregu vse do lesenega mostu čez Rak. Nekje v njegovi bližini bi po kartah sodeč morala biti peta postaja, ki pa je nismo uspeli najti.

Tako smo prečkali reko ter po levem bregu nadaljevali do hrasta doba, ki predstavlja šesto postajo. Od tod je zaradi obilice shojenih poti in le redkih markacij nadaljevanje naravoslovne učne poti do Velikega naravnega mostu postalo manj očitno. K sreči se izgubiti praktično ni mogoče, saj je pot ves čas v ozkem pasu med makadamsko cesto in Rakom, tako da nismo zgrešili niti nobene od naslednjih postaj. Mimo precej sušnega povirja, zares zanimivega izvira – Kotličev in nekaj postaj s predstavitvijo naravnih značilnosti doline smo tako kmalu dosegli Veliki naravni most. Po le rahlo močvirni travnati ravnici smo se uspeli povsem približati Raku, od koder se nam je na most odprl zares lep pogled.

Povzpeli smo se nazaj na makadamsko cesto, kjer smo na ostrem desnem ovinku prišli do predzadnje postaje – vhoda v Tkalco jamo. Pri strmem spustu po precej spolzkem pobočju nam je svetilka, ki smo jo imeli s seboj, prvič prišla zares prav. Spustili smo se prav do Raka, ki je tu že kazal precej bolj živahno naravo kot med mirnim tekom od izvira pa do Velikega naravnega mostu. Med vzponom iz jame smo v levi steni pobočja opazili tudi ne ravno veliko votlino z zanimivo kapniško tvorbo, po kateri je jama tudi dobila svoje ime.

Preostal nam je le še ogled ruševin cerkvice Sv. Kancijana, po kateri je dolina tudi dobila ime, in ki predstavlja zadnjo postajo na učni poti. Da se ne bi vračali po isti poti, smo makadamski cesti nato sledili še do ovinka pod ruševinami cerkvice, kjer smo se spustili proti reki po dobro shojeni poti. Ta se je hitro še razširila in nas popeljala do makadamske ceste na desnem bregu, kateri smo nekaj časa sledili, nato pa zavili na travnik, ki se ga je dotaknila, in se po njem spustili vse do Raka, ob katerem smo prišli skoraj do lesenega mostu, ki smo ga prej prečkali. Tu smo morali obiti strmino in se nazaj vrniti do mostu, ki smo ga ponovno prečkali in se povzpeli do hotela.

Sprva smo nadaljevali po makadamu proti našemu izhodišču, a smo se ob prvi priložnosti spet spustili do Raka. Tik pred označenim izvirom Prunkovca smo se še enkrat povzpeli praktično do ceste in se spustili nazaj, nato pa smo ob reki nadaljevali vse do izvira, kjer se nam je odprl še lepši pogled na ostanke žage na drugem bregu, ki smo si jih ogledovali na začetku. Sedaj nam je preostal le še serpentinast vzpon do našega izhodišča.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<