Vidova gora

Tudi med letovanjem v obmorskih krajih se najdejo zanimivi planinski cilji. Na otoku Braču je med njimi zagotovo vzpon iz Bola na najvišji vrh v Jadranskem morju, Vidovo Goro. Z okrog 700 metri višinske razlike se ga ne bi sramovali niti na celini. Toda ob dnevnih temperaturah okrog 35 °C in tudi več ter pobočju, ki je pretežno obrnjeno proti jugu, je potrebno k takšnemu podvigu pristopiti pametno, npr. z začetkom vzpona ob zori. Seveda pa je o tovrstnih ambicijah dobro razmisliti že pred odhodom na dopust, tako da primerna obutev in nahrbtnik za zalogo pijače ne ostanejo doma.

V smeri iz notranjosti otoka proti Bolu se planinska pot začne nedaleč od krajevne table, in sicer tik pred prodajalno Studenac na desni strani ceste. V jutranjih urah je za parkiranje dovolj prostora na nasprotni strani glavne ceste, pa tudi nekoliko više ob cesti, ki pred trgovino zavije desno v klanec, se najde še nekaj parkirnih mest, na katerih je dovoljeno parkiranje še komu drugemu kot gostom v bližnjih apartmajih. Vzpon se začne po že omenjenem klancu navzgor, na kar opozarja tudi tabla ob cesti.

Na koncu asfaltiranega dela ceste pravilno smer k sreči potrdi še ena tabla, saj je prehod na kolovoz vsaj zgodaj zjutraj zaprt z žičnato ograjo, ki pa je ni pretežko umakniti, da lahko nadaljujemo našo pot. Kmalu se s kolovoza v desno odcepi pot proti letališču Brač, medtem ko se kolovoz proti Vidovi Gori nadaljuje levo. Vsaj v času pisanja je tabla, ki opozarja na ta razcep, ležala na tleh ob njem. Kmalu kolovoz preide v grušč, le nekaj metrov kasneje pa v kamnito planinsko pot, po kakršni bomo dosegli tudi vrh. K sreči je dovolj prepoznavna, da z orientacijo ni težav, čeprav jo v nadaljevanju označuje le nekaj zelenih napisov in kamnitih možicev.

Pot se sprva položno vzpenja po desnem robu doline, ki jo izkoriščajo tudi za pašo ovac, zaradi česar je potrebno umakniti (in seveda tudi ponovno zapreti) še dve pašni ograji. Proti koncu doline se v nekaj serpentinah pot vzpne v neposredno bližino daljnovoda, ki ga ves čas lahko spremljamo na levi strani. Značaj poti se tu nekoliko spremeni, saj preostanek vzpona v ključih opravimo po pobočju, poraslem s pretežno borovim gozdom. Na tem odseku je priporočljive nekaj več previdnosti zaradi številnih pajčevin, ki so jih večji in manjši pajki napletli čez pot.

Ko dosežemo rob planote, je večji del vzpona že za nami. Preostane nam le še kak kilometer hoje po poti, ki kar naenkrat postane bistveno bolje markirana, čeprav je “ujeta” v nekaj metrov širok pas med ograjo in previsom. Z vrha se v lepem vremenu odpre razgled na Bol in Hvar, tokrat pa so nase najbolj opozarjala gasilska letala nad otokom zaradi požara, ki se je razplamtel kakšnih deset kilometrov zahodno od nas. V dolino smo se vrnili po isti poti, a so bile zaradi sonca zdaj temperature že občutno višje. Res se je splačalo na pot odpraviti zgodaj.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.