Viševnik

Prvi septembrski vikend smo izkoristili za obisk enega najlaže dostopnih dvatisočakov v Sloveniji, kar je jasno dokazovalo tudi število planincev, ki so nam že ob jutranjih urah delali družbo med vzponom na vrh z Rudnega polja, ki smo ga izbrali za naše izhodišče. V dobrem letu, odkar nas na Rudnem polju ni bilo, je tam zrasel prenovljeni športni center, ki smo ga imeli priložnost videti v že skoraj dokončni podobi, le nekaj tednov pred uradno otvoritvijo. Gradnja je v okolici pustila manj posledic, kot smo se bali.

Avto smo pustili na novem urejenem parkirišču nasproti vojašnice in se odpravili po gozdni cesti, kamor so nas usmerjali kažipoti za Triglav. Na dnu smučišča smo cesto zapustili ter se pričeli vzpenjati ob njegovem levem robu po dobro shojeni, a bolj poredko markirani poti. Na mestu, kjer gozdna cesta še enkrat prečka smučišče smo šli mimo zadnjih avtomobilov planincev, ki so si na ta način prihranili dobre četrt ure hoje s parkirišča, ki smo ga izbrali mi. Pot se je vse bolj strmo nadaljevala ob oz. po smučišču, vse do vrha žičnice, nato pa naprej med posameznimi drevesi. Strmina je prvič malo popustila na mestu, kjer se v desno odcepi pot mimo Viševnika proti Lipanci, mi pa smo nadaljevali v levo, kamor se je nadaljeval vzpon proti prevalu za Plesiščem. Ko smo premagali to mestoma blatno pot, so se nam začeli odpirati prvi lepi razgledi na gozdove Pokljuke in proti Bohinju s planinama Konjščico in Uskovnico v ospredju.

Po krajšem počitku smo pot nadaljevali skozi precej gosto ruševje, ki se je postopoma razredčilo, vse dokler se zaradi višine rastje ni umaknilo in so preostali le travniki, na katerem smo lahko opazovali ovce med pašo. Ravno takrat se je mimo nas proti njim vzpenjala še ena, ki je s tem precej vznemirila našo pasjo spremljevalko. Nje k sreči to ni motilo, tako kot tudi ne rahlo poškodovana zadnja noga, na katero smo sklepali zaradi šepanja.

Zadnji del poti  se vije po grebenu Viševnika in tik pod njim, kjer nas je po pričakovanjih pričakal močan in hladen veter, tako da smo si ponovno morali nadeti oblačila, ki so nam bila med vzponom po sončnem pobočju že povsem odveč. Le na zadnjih nekaj metrih vzpona je bilo potrebno prestopiti nekaj skal, a pot v celoti kljub temu lahko označimo za nezahtevno in nenevarno. Z vrha se je Triglav zdel kot na dosegu roke, pogled pa je kazil le oblak, v katerega je bil njegov vrh vztrajno zavit, sicer jasnemu vremenu navkljub. Verjamem, da je nas  to vseeno motilo manj od številnih planincev, ki smo jih lahko opazili med vzponom proti vrhu Triglava.

Da bi malo podaljšali naš izlet in izkoristili lepo vreme, smo se odločili za vrnitev na izhodišče prek Blejske koče na Lipnici. Na tem delu poti smo srečali le še par planincev, večina se jih je vrnila kar po isti poti. Enega izmed za razlogov za to smo spoznali že zelo kmalu. Pot proti Blejski koči se namreč nadaljuje prek vrha, najprej po uhojeni poti prek strmega pobočja pod nadaljevanjem grebena, nato pa greben prečka in se začne spuščati v kotanjo za vrhom po odlično markirani kamniti in krušljivi poti prek druge strani pobočja. Na dnu te kotanje se je zeleno svetilo “jezerce”, edini ostanek snega, ki se tu običajno zadrži večino poletja. Po najzahtevnejšem delu se v levo odcepi pot proti Vodnikovemu domu, desno pa zavija naša pot proti Lipnici in se na drugi strani združi z že omenjeno potjo, ki se je odcepila na prvi ravnini po vzponu z Rudnega polja. To pot lahko izkoristite tudi kot precej krajšo krožno alternativno proti Rudnemu polju.

Kmalu po združitvi obeh poti se še zadnjič približamo grebenu nad dolino Krme, od koder se nam ponudi čudovit pogled proti Radovni in celo Mojstrani v daljavi. V nadaljevanju pot namreč zavije desno pod Debelim vrhom. Tu nas doleti še zadnji nekoliko zahtevnejši spust po melišču, ki pa ga je do neke mere mogoče omiliti z alternativo markirani poti, katere začetek označuje možic in vodi nekoliko bolj desno. Proti dnu pobočja se ponovno pridruži markirani poti, ki nato zložno vodi skozi ruševje prek pobočja Debelega vrha in Mrežc. Na oba vrhova vodijo tudi markirane poti, na katere nas vestno opozarjajo kažipoti. Čeprav so tu najlepši razgledi že za nami, se na desni večino časa vidijo celotni pokljuški gozdovi, v daljavi pa lahko opazujemo tudi Karavanke.

Tudi greben Viševnika opazimo še večkrat, nazadnje preden se začnemo serpentinasto spuščati proti Blejski koči. Celo takrat so številni planinci, ki smo jih videli na njem, predstavljali popoln kontrast poti, ki smo jo ubrali mi in na kateri smo srečali vsega skupaj 3 planince in 2 psa. To se je spet povsem spremenilo, ko smo prispeli do Blejske koče, pri kateri smo le stežka našli prosto klop, pa tudi pripravljene hrane je skrbnikom koče začelo že primanjkovati. Kljub temu se je našlo še nekaj porcij okusnega golaža s polento, ki je potešil našo lakoto. Preostala nam je le še vrnitev po že znani poti skozi gozd do Rudnega polja. Na tej pa res nismo srečali nikogar. Očitno so prav vsi obiskovalci Blejske koče prihajali z Mrzlega studenca.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<