Skočniki

Zadnjo junijsko nedeljo smo se odločili za obisk Skočnikov, bližnjih sosedov bolj znanih Martuljkovih slapov. Po tem, ko smo minulo poletje podobno namero zaključili na brezpotjih nekje globoko pod slapovi, smo se letos opremili z dodatnimi informacijami, zatrdno odločeni, da nam tokrat uspe. Izkazalo se je, da kljub odsotnosti markiranih poti orientacija ni preveč zahtevna. Največji izziv predstavlja ravno iskanje začetka poti, če se želimo k njim povzpeti iz doline.

Avto smo pustili na počivališču ob kolesarski progi skozi Gornjesavsko dolino, v neposredni bližini starega železniškega mostu pred Gozd Martuljkom. Ker gre za precej priljubljeno točko, je predvsem ob lepih koncih tedna priporočljivo prispeti zgodaj, sicer bo potrebno parkirišče poiskati kje drugje. Z izhodišča smo po kolesarski progi čez železniški most najprej prečkali Savo, nato pa zavili desno na gozdno cesto. Na prvem razpotju smo zavili desno, v naslednjem levo in kmalu smo se že znašli ob široki, pretežno suhi hudourniški strugi Belega potoka, katerega slapovi so bili tudi naš cilj.

Cesta se ob strugi konča, zato je potrebno potok prečkati na eni izmed številnih za to primernih lokacij ter se iz struge povzpeti nazaj v gozdiček. Če pri tem obdržimo približno smer ceste, ki jo je potok očitno odnesel, bi morali tudi skozi ta gozdiček našo pot nadaljevati po njej. Kmalu sledi prečkanje še ene, tokrat povsem suhe struge tega potoka, le da sedaj ne nadaljujemo po cesti na drugi strani struge, temveč se raje ob gozdu odpravimo po robu struge navzgor. Kmalu bi v gozdu na desni morali opaziti začetek poti, ki jo označuje rdeče obarvano tanko deblo drevesa v višini kakega metra, poleg tega pa tudi precejšen možic ob robu struge v neposredni bližini, ki ga lahko opazimo že nekoliko prej. Vprašanje je le, kako dolgo bo možic obstal, saj ga zna potok ob naslednjem močnejšem deževju odnesti s seboj.

V gozdu postane sledenje poti mnogo enostavnejše in kljub odsotnosti kakršnihkoli markacij nam to ni predstavljalo nobenih težav. Po krajšem nekoliko strmejšem vzponu smo dosegli manj strmo in še bolj izrazito pot, posuto celo z nekaj kamenja, na katero smo zavili desno v gozd, kar se je izkazala pametnejša odločitev od sledenja naši vedno manj vidni in vedno bolj strmi poti neposredno nad strugo. Po serpentinasti poti smo se precej hitro vzpenjali po pobočju, dokler nas ni presenetila očitno precej sveža gozdna vlaka s traktorjem in tovorno žičnico za spuščanje lesa v dolino.

Naša steza se je seveda na tem mestu povsem izgubila, zato smo se odločili slediti vlaki po njenem levem kraku, ki je glede na naš cilj vodil v bolj pravilni smeri. Slediti mu je bilo potrebno kar dolgo in k sreči že nekaj časa ni deževalo, tako da je bila večina blata v vlaki že suhega in s hojo nismo imeli težav. Postopoma je vlaka postajala vse manj izrazita, sredi nje pa smo celo razpoznali sledi nekdanje poti. Ko je vlaka po tem napravila oster desni ovinek, smo opazili, da se naravnost naprej ponovno nadaljuje pot, ki je bila zaradi vlake uničena. Ponovno smo ji sledili vse do mesta, kjer prek skal prečka šibak potok, z desne strani pa se ji pridruži še ena pot, iz smeri planine Jasenje.

Seveda smo mi prečkali potoček in kmalu dosegli naš cilj. Pot vodi nad slap in če ga želite vsaj približno dobro videti, se je potrebno previdno približati robu pobočja, tik preden se pot spet nekoliko bolj strmo vzpne v nasprotno smer. Od tam je mogoče med borovci in ruševjem ukrasti kak pogled na ozek žleb, po katerem pada voda potoka. Nad slapom se znajdemo v krnici, ki v marsičem spominja na bolj znani Za Akom in Pod Špikom, a zato ni nič manj očarljiva. Z nje se odpira tudi lep pogled na pobočja Karavank. Če dobro pogledamo, naša pot vodi naprej prek potoka in se v gozdu na nasprotni strani mimo še enega izvira nadaljuje do lovske koče, ob kateri smo si privoščili krajši počitek.

Sprva smo se vračali po isti poti. Da pa izlet le ne bi bil prekratek, smo se v prej omenjenem razcepu namesto takojšnje vrnitve v dolino raje odločili za nadaljevanje poti proti Jasenjam, ki jo je na bližnjem drevesu označeval kažipot za planino Zaprete. Poti smo brez težav ponovno sledili le do še ene vlake, kjer je postalo očitno, da je v tem delu Triglavskega narodnega parka pod Špikom letos res veliko izsekavanja. Naknadno smo izvedeli, da je podobno stanje tudi na poti v krnico Pod Špikom, kamor smo se odpravili lani.

Tokrat je bilo nadaljevanje poti najti še nekoliko teže. Ob samem izteku naše poti je bilo najprej potrebno zaviti levo, saj desna pot vodi v dolino, kar smo ugotovili kaj kmalu, ko se je začela hitro spuščati. Tik preden se je levi krak začel strmo vzpenjati, je bilo potrebno zaviti desno, s te vlake pa na našo pešpot ponovno ostro levo takoj za nizkim grebenom na mestu, kjer je vlaka začela zavijati desno. V zadnjem delu iskanja prave poti sta nam precej pomagala planinca, ki sta ravno prispela iz smeri Jasenj. Mi smo jima seveda vrnili uslugo z napotki, kako najlaže najti nadaljevanje poti proti Skočnikom, kamor sta bila namenjena.

Naša pot nas je kmalu pripeljala do gozdne jase, kjer je za nekaj časa postala precej težje opazna, čeprav tokrat ne zaradi gozdnih del. Pri iskanju prave smeri nam je veliko pomagalo vedenje, da pot vodi čez sedlo za Glavo in pod ruševnatim pobočjem Vršiča (ne tistega s prelazom v Trento). Tako smo ves čas skrbeli le, da se nismo preveč vzpenjali v eno ali drugo pobočje in prav nad polomljenim in nagnjenim ruševjem pod Vršičem (verjetno zaradi snežnega plazu) je pot postala spet bolje vidna. Kmalu po tem se je začela izrazito serpentinasto spuščati proti Jasenjam. Iztekla se je prav pri Finžgarjevi kapelici, kjer smo srečali več ljudi kot na vsej poti do tja.

Na tem mestu bi lahko takoj zavili desno po travniku do Brunarice pri Ingotu, mi pa smo se po že znani poti povzpeli še do gornjega Martuljkovega slapu. Pot do njega je od lanskega leta ostala nedotaknjena, so pa plazovi zato toliko bolj spremenili podobo desnega brega potoka Martuljek, s katerega se ponuja najlepši pogled na slap in po katerem se je mogoče povzpeti tudi prav do tolmuna pod slapom. Pred dokončno vrnitvijo v dolino smo se po spustu od drugega slapu ustavili še pri brunarici, kjer smo si privoščili krepčilno malico in izvedeli, da so skozi sotesko mimo spodnjega slapu sicer mostovi ponovno postavljeni, a je zaradi nevarnosti padajočega kamenja pot skoznjo še vedno zaprta, pot mimo Cizlja pa je zaradi gozdnih del precej blatna in predvsem za spust tudi ne najbolj primerna.

Tako smo se raje odločili za spust v dolino po pešpoti skozi gozd, ki smo jo odkrili konec lanskega leta. Ker pa avtomobila tokrat nismo imeli v Gozd Martuljku, smo se po koncu spusta obrnili desno proti poti skozi sotesko, tam prečkali potok Martuljek in nato zavili levo ob potoku navzdol. Pot se je bolj ali manj izrazito vila tik po pobočjem vse do našega izhodišča. Večinoma je šlo za kolovoz, nekaj krajših odsekov smo hodili po pešpoti, na dveh mestih pa smo morali pogledati nekoliko bolje, da smo našli pot naprej. Orientacijo je v vsakem primeru precej olajšalo dejstvo, da smo imeli na voljo zgolj bolj ali manj ozek pas med Savo in strmim pobočjem, v katerega se nismo želeli vzpenjati.

Preden smo dosegli že znano suho strugo potoka smo med drevesi v steni visoko nad nami zagledali še slap Mokra peč. Nanj nas je opozoril šum padajoče vode, ki pa očitno ponikne že pred Savo, saj nas je presenetilo, da potoka na naši poti ni bilo potrebno prečkati. Ko smo dosegli suho strugo, kjer smo zjutraj začeli naš vzpon, orientacija seveda ni več predstavljala izziva, tako da smo se le še vrnili do parkirišča po že znani poti.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.