Martuljški slapovi

S parkirišča pri nekdanjem Penzionu Špik takoj za mostom čez Savo v Gozd Martuljku nas le nekaj metrov naprej ob magistralni cesti za Kranjsko Goro nase opozori tabla s prikazom gora Martuljkove skupine in izletniških poti pod njimi. Takoj za njo zavijemo levo po sprva asfaltirani cesti, ki kaj kmalu preide v makadam, ko se z nje v desno odcepi kolesarska steza. Pot nadaljujemo naravnost do razcepa, kjer nas tabla za Martuljške slapove usmerja v desno. Napotek lahko upoštevamo, vendar moramo pred začetkom vzpona nato zaviti levo ob hribu, sicer bomo prvi slap zgrešili. Če že tu izberemo levo pot, te nevarnosti ni, saj nas ves čas vodi ob potoku Martuljek vse do mostu čezenj, kjer nas na začetek poti k Martuljški slapovom opozori tudi tabla z njihovim opisom.

Steza nas sprva vodi po desnem bregu, nekaj malega pa tudi po strugi, ki služi kot urejena alternativna pot, kjer je voda prvotno odnesla. Skozi tesen lahko v obdobjih z več vode občudujemo tudi številna mala slapišča potoka, kot tudi vodo, ki pada in kaplja s skoraj vsake stene. Kmalu se začnemo vzpenjati po številnih lepo vzdrževanih stopnicah, prek še enega mostu pa med tem prečkamo potok na levi breg, od koder se nam kmalu odpre razgled na prvi slap. Za razgledno točko nas čaka nekoliko daljši serpentinasti vzpon iz tesni, vse dokler ne dosežemo gozdne ceste, po kateri bi prišli, če ob upoštevanju kažipotov pred hribom ne bi zavili levo. Pot nadaljujemo v levo po gozdni cesti, ki kar nekaj časa ostane položna.

Z gozdne ceste se najprej v desno odcepi pot pod Špik, tik pred Brunarico pri Ingotu pa še za drugi slap, na kar nas opozorijo dobro vidne table. Steza še nekaj časa ostane položna, vendar pa kmalu postane bolj napeta, do vrha moramo na njej premagati tudi dva krajša precej strma klanca. Ko dosežemo razcep poti za gornji slap in za Ak, smo opravili večino vzpenjanja. Proti slapu se v levo sprva celo nekoliko spustimo, ko pa se za desnim ovinkom ponovno odpre pogled na strugo potoka nas čaka edini res zahtevnejši del poti, ki pa je ustrezno zavarovan. Spustiti se moramo namreč do potoka in ga prečkati, kar vsaj v bolj vodnatem času pomani vsaj en korak na skalo, čez katero dere nekaj centimetrov vode, zato je priporočljiva vodotesna obutev. Na drugi strani potoka se le še povzpnemo po kamniti poti, dokler se nam ne odpre pogled na celoten slap.

Vračamo se sprva po isti poti. Ko se vrnemo na ravnino se splača zaviti na desno proti Brunarici pri Ingotu. Pot nas namreč pelje mimo Finžgarjeve kapelice in obeležja ponesrečenim v gorah, v brunarici pa se lahko pred vrnitvijo še okrepčamo. Od brunarice po gozdni cesti kmalu pridemo do mesta, kjer smo zavili proti drugemu slapu in nadaljujemo pot do odcepa za prvi slap. Od tu se lahko vrnemo po isti poti, ali pa nadaljujemo kar po gozdni cesti, ki je krajša, čeprav precej strma. Ko dosežemo ravnino, se mimo ostankov vsakoletnega kopišča vrnemo do izhodišča.

>> Album slik <<