Pod Špikom

Teden dni po obisku krnice Za Akom smo se odpravili še v sosednjo krnico Pod Špikom, včasih poimenovano tudi Pod srcem. Namesto direktne poti navzgor smo se odločili za vzpon mimo izvira pri Mrzlih vodah oz. Mahov, kot jim pravijo domačini. Ubrali smo kar enako pot, kot sem jo opisal že lani. Izvir oz. slap nas je pričakal v precej drugačni podobi kot takrat. Vodo smo namreč le slišali v podzemlju, na površini pa smo lahko opazovali zgolj bujno rastoče mahove. Že teden dni kasneje po deževju v začetku septembra je izvir pridobil spet staro podobo, te dni pa upravičuje svoje ime med domačini– voda se zgolj zliva čez zelene mahove.

Namesto da bi se po ogledu vrnili po isti poti, smo nadaljevali preko slapu po še vedno dobro shojeni in neoznačeni poti. Šele pri prečkanju suhe struge smo opazili prve možice, kmalu po tem pa smo se pri improvizirani klopi že pridružili markirani poti z gozdne ceste proti Jasenjem. Nanjo smo zavili v levo in se začeli vzpenjati. Sprva po bolj široki in položni poti, ki pa je postajala vse bolj strma in pred svojim vrhom že precej zaraščena. Na posameznih mestih je bilo mogoče ujeti tudi kak pogled na dolino, pa tudi Špik se je občasno pokazal med drevesi. Ko je strmina popustila, smo bili že skoraj na cilju. Gosto rastje se je umaknilo, krnica  razširila, nad njo pa se je razpenjal zahodni del Martuljkove skupine s prepoznavnim Špikom na čelu.

Tudi v zatrepu te krnice se je obdržalo še nekaj snega, a to ni bil naš zadnji cilj. Desno od suhe struge je bilo moč opaziti možice, ki so nas opozarjali na pot, usmerjeno v gozd. Nekaj minut kasneje smo dosegli bivak pod Špikom, kjer smo malo posedeli in se naužili pogleda na Špikovo steno. Pred vrnitvijo v dolino pa smo se najedli še malin, ki so ravno dozorele pred bivakom.

Med spustom smo se do gozdne ceste držali markirane poti, po kateri smo nadaljevali tudi spust v dolino. Pred tem smo zgolj zavili desno do Brunarice pri Ingotu, kjer smo si privoščili krepčilen obrok. Smo pa med vračanjem vseeno ubrali del za nas nove poti. Na ostrem desnem ovinku, ki ga gozdna cesta naredi za levim ovinkom z lepim razgledom proti spodnjemu slapu in pred začetkom hude strmine, ki se konča šele na dnu, smo nadaljevali pot naravnost v smeri, ki jo označuje kažipot za pešpot številka 6. Čeprav markacij v nadaljevanju ni, je pot dovolj opazna, da je ni mogoče zgrešiti, hkrati pa ponuja več kot dobro alternativo spustu po strmi gozdni cesti. Zagotovo se bomo še večkrat odpravili po njej.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<