Dobršen del tokratne poti je opisan že v prispevku o Martuljških slapovih, ki naj služi kot uvodno branje, saj bom tokrat izpostavil le nekaj posebnosti in sprememb ter opisal preostanek poti od gornjega Martuljškega slapu do krnice.
Kot prva je omembe vredna pot skozi sotesko do spodnjega Martuljškega slapu. Čeprav smo se na tem izletu konec avgusta lahko sprehodili skoznjo in je bila zgledno urejena, je v času pisanja po zadnjih informacijah zaprta zaradi škode, ki jo je povzročilo izdatno deževje v začetku septembra. Povsem mogoče je, da bo pot ponovno urejena šele spomladi. V vsakem primeru upoštevajte informacije ob poti in ne hodite skozi sotesko, če je označena kot zaprta. Namesto tega se povzpnite po strmi gozdni cesti, na katero vas usmerjajo tudi kažipoti proti Brunarici pri Ingotu. Če bi si res radi ogledali spodnji slap od bliže, se v takšnem primeru k njemu raje spustite z vrha, kjer bi se sicer iz soteske pridružili gozdni cesti. A tudi tu bodite previdni, saj je pot lahko spolzka in krušljiva.
Prijetnejša sprememba, ki jo želim predstaviti, se nanaša na zgornji Martuljški slap. Tik pod njim je od letošnje pomladi postavljen nov kovinski most, prek katerega je po opisanem varovanem spustu mnogo lažje prečkati potok Martuljek in se nato po desnem bregu povzpeti bodisi v ruševje za lep pogled na celoten slap, ali pa ob slapu splezati vse do tolmuna pod njim. Povečanje dostopnosti tega slapu za manj izkušene izletnike je vredno vseh pohval, vseeno pa se tja ne odpravljajte brez ustrezne pohodne obutve in ne zanemarjajte previdnosti.
Preostaja le še opis preostanka poti do krnice Za Akom. Proti njej se pot odcepi pri skali z markacijami, kjer pot proti drugemu slapu zavije ostro levo in se prične blago spuščati. Pot Za Ak se v nasprotju z njo vzpne v strmi breg in serpentinasto postaja vse bolj napeta. Postopoma nas pripelje prav pod sklano steno in zavije v desno. A kmalu se opozorilo o zahtevni označeni poti izkaže za resnično. Prečiti je namreč potrebno skalno strmino in čeprav je pot izdatno opremljena z varovali (jeklenice) in pomagali (klini), je vseeno potrebna planinska obutev in dobršna mera previdnosti, še posebej, kadar so tla vlažna in zato bolj spolzka. Kos poti je tudi precej izpostavljen, zato se tja ne odpravljajte, če se vam hitro zatresejo hlače in postanete vrtoglavi. Se pa zato od tod ponujajo tudi lepi razgledi na Gozd Martuljek in greben Karavank s Srednjim Vrhom. Med vzponom zato občasno le postojte in si privoščite lep razgled.
Ko se ta odsek konča, je najhujše za nami. Pot v nadaljevanju niti ni več pretirano strma, a kmalu se ni več mogoče povsem zanesti na markacije, ki so bile do sem naravnost zgledne. Ko se vam na levi odpre pogled na peščeno strugo, po kateri teče potok Martuljek, pred svojim 110 m padcem v obliki gornjega Martuljškega slapu, boste kmalu opazili tudi neoznačeno pot, ki se spušča vanjo. Ta je po mojem mnenju najboljša izbira za nadaljevanje. Še vedno sicer lahko sledite markacijam, a te vas bodo pripeljale pod kamnito strmino, kjer se nenadoma končajo. Po neoznačeni poti se sicer lahko od tod povzpnete do bivaka, a tudi ta je laže dostopen iz struge nekoliko više.
Pot po strugi označujejo večji in manjši kamniti možici, ki nakažejo tudi, kje iz struge zaviti nazaj desno v gozd proti Bivaku III. Od tam je do njega le še nekaj minut vzpona skozi gozd po dobro vidni poti, kmalu pa je moč opaziti tudi bivak, tako da se ne morete izgubiti. Ker se bivak nahaja sredi gozda, ne ponuja nikakršnih razgledov. V tem smislu je mnogo bolj hvaležno nadaljevanje poti po strugi proti zatrepu krnice, od koder se ponujajo čudoviti pogledi na vzhodni del Martuljkove skupine. V samem zatrepu je celo ob koncu poletja mogoče videti ostanke večnega snega, predstavlja pa tudi izhodišče plezalne smeri II. stopnje na Veliki Oltar. Mi smo se seveda raje vrnili po isti poti nazaj v dolino ter se na planini Jasenje okrepčali še v Brunarici pri Ingotu.
>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<
Objavite komentar