Zmajeva špilja

Cilj drugega izleta med našim dopustovanjem na otoku Braču je bila Zmajeva špilja, včasih poimenovana tudi Drakonjina pećina. Naj že takoj na začetku opozorim, da je dostop v jamo preprečen z rešetkami in boste vanjo lahko vstopili le med vodenim ogledom, za katerega se lahko dogovorite v številnih turističnih uradih v Bolu, tabla s telefonsko številko vodnika pa je postavljena tudi ob na začetku naše poti. Vodeni ogled traja 4 ure, po eno uro za hojo v vsako smer ter dve uri namenjeni ogledu jame s pripovedjo o z njo povezani zgodovini in mitologiji. Če vam ogled jame od zunaj zadošča in si želite več svobode, da bi si lahko ogledali tudi okoliške zapuščene samostane, pa se lahko k jami odpravite tudi sami. S pomočjo pričujočega opisa se izgubiti ne morete.

Izhodišče predstavlja vas Murvica, do katere vodi precej ozka makadamska cesta iz Bola. Proti njej nas na samem začetku Bola po spustu z vrha otoka usmeri kažipot. Nad hotelskimi kompleksi je cesta še asfaltirana, ko pa v ostrem levem ovinku ponovno zavijete desno, je asfalta nepreklicno konec. Dobrih 5 km predvsem med sezono zahteva previdno vožnjo, v jutranjih urah zaradi številnih kolesarjev in tekačev, kasneje pa zaradi drugih vozil, katerim se je potrebno previdno izogibati. Javno parkirišče se nahaja na samem koncu vasi, poleg smetnjakov in pod košarkarskim košem. Veliko je dovolj, da s parkiranjem ne bi smeli imeti težav.

Pot se prične le nekaj metrov pred parkiriščem v smeri prihoda, kjer nas kažipot za Zmajevo špiljo usmeri v desno, za zapuščeni samostan Dračeva Luka pa v levo. Sprva se po poti vzpenjamo skozi vas mimo pretežno že zapuščenih hiš. Pri tem napravi nekaj serpentin, a pravo smer ni težko najti, dokler smo pozorni, da ne zavijemo na dvorišče katere od hiš. Na vrhu vasi se pot nadaljuje proti vzhodu: sprva tik nad makadamsko cesto, ki vodi do ene izmed hiš, in pod eno redkih murv v vasi, ki je očitno dobila ime prav po njih, prav kmalu pa že skozi gozd, ki nudi nekaj dobrodošle sence na prisojnem pobočju Vidove gore, najvišjega vrha Jadranskih otokov.

Ko dosežemo rob gozda in je sence konec, se začne pravi vzpon, sprva po krajšem melišču nato pa po serpentinasti kamniti pešpoti, ob kateri lahko opazimo tudi številne markacije, ki nas še dodatno obvarujejo, da ne zatavamo z nje. Ko nad sabo opazimo stavbo, vemo, da se vzpon bliža koncu. Gre namreč za še enega izmed zapuščenih samostanov nad Murvico, poimenovan Stipančići. Pot se nadaljuje proti zahodu, pretežno na isti višini, le še tik pred jamo se moramo povzpeti po stopnicah do zavetja stene, kjer se lahko prav prijetno ohladimo. Jama je zagrajena, vhod pa zaprt z rešetkami, do katerih se lahko povzpnemo po nekaj ozkih stopnicah in si privoščimo pogled vanjo. Na levi steni lahko opazimo relief, po katerem je jama tudi dobila svoje ime. Po krajšem počitku nas čaka le še vrnitev v vas po isti poti.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.