Kobilji curek

Včeraj smo se odpravili k slapu Kobilji curek z namenom podaljšanja izleta v obliki krožne poti mimo Lehnjakovega slapa in cerkve Sv. Primoža in Felicijana. Avto smo pustili na križišču poleg prvega kažipota za Kobilji curek na samem začetku gozdne ceste. Do tja smo prišli po cesti za Kočevje, v Rašici smo zavili proti in mimo Trubarjeve domačije ter nadaljevali naravnost vse do vasi Rob. V edinem križišču v tej vasi smo zavili levo mimo žag in kmalu po konca asfalta prišli do omenjenega odcepa gozdne ceste. Ker je poleg kažipota prostora le za en avto, bi lahko avto pustili tudi na koncu vasi, ali pa nekaj 100 m naprej po gozdni cesti, kot se je kasneje izkazalo.

Gozdna cesta nas je ves čas vodila ob potoku in kmalu smo prišli do informacijske table, ki nam je poleg slapu predstavila pešpot ob rimskih obrambnih zidovih, katere zanka se je prikladno skladala z našimi načrti, hkrati pa obljubljala belo modre pravokotne markacije, ki so nas tako spremljale večino poti. Toda kljub na videz dobri označenosti in opozorilu na informacijski tabli smo spregledali markacije, ki so malo pred mestom, kjer gozdna cesta prvič preči potok, usmerjale v levo proti Kobiljemu curku. Tega smo se sicer zavedli kmalu po prečkanju potoka, a smo se odločili, da se ne bomo vračali nazaj, ampak si bomo slap ogledali ob koncu izleta, kar se je izkazalo za slabo odločitev.

Tako smo nadaljevali vse do konca gozdne ceste, kjer je markirana pešpot prvič prečkala potok. Ta odsek poti je bil k sreči res odlično markiran, saj je pot potok vedno manj prečkala in se je na vedno več mestih kar zlila z njegovo strugo. Ravno zavoljo pogostih in dobro vidnih markacij kljub temu skoraj nikoli nismo bili v dilemi glede nadaljevanja poti, čeprav je bilo mestoma potrebne kar nekaj iznajdljivosti in previdnosti, da smo prispeli vse do Lehnjakovega slapu. Pa tudi dobra vodoodporna planinska obutev ter pohodne palice so odigrale svojo vlogo. Slap se sicer ni pokazal v vsej svoji lepoti zaradi majhne količine vode, vendar pa bi vsaj po tej poti v primeru več vode bil zelo težko dostopen, tako da je bolj smiseln dostop z vrha po poti, kateri smo sledili v nadaljevanju.

Preostal nam je še nekoliko bolj zahteven vzpon po levem bregu slapu, prečkanje potoka nad njim ter le še kratek dobro markiran vzpon v levo, pravokotno na tok potoka. S tem smo dospeli do mnogo lažje prehodne gozdne ceste, ki nas je kmalu pripeljala do makadamske ceste med vasema Naredi in Boštetje. Zavili smo levo in še naprej sledili modro belim markacijam kot tudi markacijam evropske pešpoti E-7 vse do vasi Zgonče. Ta odsek je bil sicer precej nezahteven z le rahlimi vzponi in spusti, vendar smo močno pogrešali senco, saj je sonce prav močno pripekalo, tako da smo potrošili večji del zaloge pijače prav na tem odseku. Iz Zgonč smo se povzpeli še do cerkve Sv. Primoža in Felicijana, od koder se nam je predvsem proti jugovzhodu in severu odprl prav lep razgled.

Spustili smo se nazaj do vasi in nato nadaljevali spust po modro belo markirani poti. Vse do naslednjega miljnika (modro belo označenega stebra, ki ga je predstavila informacijska tabla na začetku) s tem ni bilo nobenih težav. Tam pa smo se nepravilno odločili nadaljevati v desno, kjer so nas nekaj časa celo spremljale markacije, a so se nato nenadoma končale, česar smo se zares zavedli šele, ko smo prišli do asfaltne ceste pri Gradišču. Po posvetovanju z zemljevidom smo se odločili vrniti vse do zadnje markacije. Izkazalo se je, da se je tam pot nadaljevala v breg okrog Gradiškega vrha, a nam smer ni bila všeč, zato smo se vrnili vse do miljnika.

Mimo njega smo nadaljevali pot pravokotno v levo glede na smer, iz katere smo prvotno prišli. V tej smeri se je namreč ravno tako nadaljevala močno zaraščena pot z redkimi zbledelimi modro belimi markacijami. Z nekaj iskanja in uporabo orientacijskih spretnosti smo ji sledili prek dveh potokov in nato vzdolž drugega po bregu navzdol, vse dokler nismo dospeli do gozdne ceste, po kateri smo se vzpenjali na samem začetku izleta. Na žalost precej pod slapom Kobilji curek, tako da smo se morali ponovno povzpeti do njega, ker se prej nismo želeli vrniti. Od odcepa z gozdne ceste smo po le nekaj minutah prišli do slapu ter se po njegovem levem bregu povzpeli še ob spodnjem slapišču tik pod zgornjega, po katerem je slap tudi dobil ime. Preostala je le še vrnitev do izhodišča, kamor smo po skoraj 7 urah prišli zares prijetno utrujeni, a zadovoljni z izletom, kljub slabemu priokusu zaradi dveh slabih odločitev.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<