Današnje kratko okno lepega vremena smo izkoristili za ponoven obisk slapa Grmečice, ki ga lani zaradi majhne količine vode nismo videli ravno v njegovi najlepši podobi. Avto smo parkirali na začetku gozdne ceste, ki vodi vzdolž desnega brega Save Bohinjke in se začne tik pred prvim mostom za Sotesko. Lansko priporočilo, da vožnje ni pametno nadaljevati, čeprav cesta vodi precej daleč, letos velja še bolj. Cesta ni le ozka z zelo malo izogibališči, ampak je tudi v slabem stanju zaradi številnih plazov, ki so jo prizadeli v zadnjem letu.
Večji del poti smo sledili omenjeni gozdni cesti. Že kmalu po začetku smo prispeli do velikega plazišča, ki je kar precej spremenilo podobo prej povsem gozdnatega območja. Posledice so sicer v veliki meri že sanirane, tako da s prehodnostjo (in tudi prevoznostjo) ni večjih težav. V nadaljevanju smo naleteli še na nekaj manjših plazišč, ki pa so ravno tako že urejena. Z izjemo omenjenih posledic naravnih ujm na poti skorajda ni bilo posebnosti. V drugi polovici je cesto prečkal studenec, vendar nam je zasilna lesena brv ob robu prihranila hojo po ne tako plitki vodi.
Kmalu za ostanki mostu čez Savo pri Nomenju se gozdna pot konča, do slapu Grmečica pa smo nadaljevali po pešpoti. Nedaleč od njenega začetka smo šli mimo izliva potoka Grmečice v Savo, kjer nam je že postalo jasno, da bo tokrat podoba slapu upravičila svoje ime. Že preden smo prispeli do njega se je to tudi potrdilo, saj smo zaslišali njegovo bučanje. Čeprav zaradi velike količine vode potoka nismo prečkali, da bi si ga ogledali še z druge strani tolmuna, je bil pogled nanj vseeno veličasten. Do izhodišča smo se vrnili po isti poti.
>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<
Objavite komentar