Včeraj smo se odločili prehoditi del Jurčičeve poti od izvira Krke do Muljave. Avto smo pustili na parkirišču poleg izvira Poltarice pred vasjo Gradiček, do katerega smo se pripeljali iz vasi Krka, tako da smo pri cerkvi v vasi zavili desno, kamor nas je napotil kažipot proti izviru reke Krke. Po ogledu izvira Poltarice smo po ozki cesti skozi vas Gradiček po dobro označeni in urejeni pešpoti prišli do izvira Krke. Na vhodu v Krško jamo smo prebrali, da so v nasprotju z informacijami na spletni strani TD Krka ogledi organizirani samo v popoldanskem času, tako da smo opustili prvotno idejo, da bi si po vrnitvi ogledali tudi jamo. Verjamem, da bo marsikdo nad tem mnogo bolj neprijetno presenečen kot mi, saj to ni bil glavni cilj našega izleta.
Od izvira smo se po slabo vidnem, s travo zaraslem kolovozu povzpeli do prvih hiš Trebnje Gorice, kjer smo ugotovili, da se po Jurčičevi poti gibljemo ravno v obratni smeri, kot pohodnike sicer usmerjajo table. Tako smo bili prisiljeni v nekaj iznajdljivosti, saj smo v križiščih pravo pot določali glede na to, s katere strani prihoda bi se pritrjene table najbolje videle. Pristop se je izkazal kot zelo uspešen. Sprehodili smo se skozi Trebnjo Gorico in nadaljevali po travnatem kolovozu, od katerega je kmalu ostala le še slabo vidna, z visoko travo porasla pot, po kateri smo, od rose mokrih nog, prispeli do Znojil.
Po asfaltni cesti smo se povzpeli skozi vas in vse do ostrega ovinka te ceste v desno, kjer smo nadaljevali naravnost po makadamski cesti skozi gozd in čez travnike do Potoka pri Muljavi. V centru vasi nas je kažipot usmeri v desno, ozka asfaltna cesta pa nas je pripeljala do ovinka glavne ceste skozi Muljavo, kjer se poleg trgovine nahaja parkirišče za obiskovalce Jurčičeve domačije. Sledili smo dobro označeni cesto do domačije, kjer smo imeli nekaj sreče, da smo naleteli na vzdrževalca, ki nam je v sprejemnici bil pripravljen žigosati dopisnico za Geino nagradno igro, čeprav je bil tudi tu ogled na nedeljo možen le v popoldanskem času.
Mimo domačije smo po cesti do Oslice še sledili Jurčičevi poti proti Višnji Gori, vendar pa smo tam po cesti pot nadaljevali naravnost proti Velikim Vrham namesto da bi desno zavili proti Leščevju. Takoj po prečkanju potoka Bržiček smo namreč nasproti peskokopa zavili levo na kolovoz in nato takoj v desno v klanec proti severozahodnemu pobočju Žičnega vrha. Prek nemarkiranih in na različnih zemljevidih različno vrisanih kolovozov smo namreč nameravali mimo Žičnega vrha prečkati gozdove Ragljevke in se nato po markirani poti spustiti v Gradiček. Izkazalo se je, da nam zavoljo preštevilnih kolovozov in poti različnih starosti in ohranjenosti to ni najbolje uspelo. Nekako smo še dosegli Malo Ragljevko (najvišji vrh gozdnatega območja), vendar pa smo jo od tam po grebenu ubrali proti severozahodu v praznem upanju, da se bomo po prvi bolj vidni poti obrnili proti jugu ali jugozahodu.
Tako smo prišli skoraj nazaj do Velikih Vrh, ki bi jih verjetno celo hitreje dosegli po označeni Jurčičevi poti, od koder bi bilo le še nekaj sto metrov do točke, kjer smo se tudi mi na makadamski cesti pridružili odlično markirani poti kurirjev in vezistov med Krko in Polževim, kateri smo sledili v dolino. Kmalu je zavila s ceste na prijetno kolovozno pot po obronku travnikov. Zaradi nepozornosti smo jjo sicer za kratek čas zgrešili, kar smo spoznali na slepem trikotnem travniku, katerega smo zapustili na njegovem najbolj oddaljenem desnem »oglišču« po poti, ki nas je kmalu ponovno pripeljala do markacij. Od tod dalje smo jim brez napak sledili, pri tem trikrat prečkali makadamsko cesto in nazadnje tik nad Gradičkom kar prek travnika na desni sekali ovinek, ki ga je markirana pot napravila do ceste skozi gornji del vasi. Še nekaj metrov in že smo bili na izhodišču. Mnogo kasneje, kot smo pričakovali, tako da bi itak zamudili dopoldanske oglede jame, četudi bi ti bili na voljo.
>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<
Objavite komentar