Glavna značilnost letošnjega (ali je bil to morda še lanskoletni?) božično novoletnega časa je bilo slabo, pretežno deževno vreme. Prav na zadnji dan tega dela prostega obdobja nas je razveselila sončna nedelja, ki smo jo seveda naravnost morali izkoristiti, še posebej ker cel teden ni bilo prave priložnosti za skok v naravo. Odločili smo se za Kurešček - cilj, ki bi moral biti brez večjih težav dosegljiv tudi po nedavno zapadlem snegu. Seveda smo si želeli daljšega izleta, zato si za izhodišče nismo izbrali križišča pred Visokim, temveč smo našo pot začeli v Želimljah.
Vožnjo z Gorenjskega v Želimlje smo popestrili z ugotavljanjem, ali nas čaka pešačenje v snegu ali po kopnih tleh. Od doma smo se namreč odpravili v snegu, a že pred Ljubljano o njem ni bilo niti sledu, celo vrhovi okrog Kranja so bili do vrha brez snega. A proti Dolenjski se je situacija spet spremenila in v Želimljah nas je pričakala prava zimska pravljica - sveže pobeljena vasica v prvih žarkih jutranjega sonca po tednu oblačnega in meglenega vremena. Že ob prihodu v Želimlje pa so se zadeve začele zapletati. Vedeli smo, da se markirana pot začne pri kamnolomu na koncu vasi, a tam z izjemo parih parkirišč pred gostiščem, ki jih nismo želeli zasesti, ni bilo prav nobene možnosti za parkiranje. Zato smo se vrnili do edinega križišča sredi vasi, tam zavili levo in kmalu zagledali gasilski dom, poleg katerega je bilo na avtobusni postaji, ki je na nedeljo delovala povsem zapuščeno, več kot dovolj prostora za naš avto.
Naših težav pa s tem še ni bilo konec. V že omenjenem križišču sredi vasi je sicer bil kažipot za Kurešček v smeri proti kamnolomu, kjer pa nikakor nismo našli začetka markirane poti. Končno so nas na pravo pot usmerili z bližnje kmetije pod kamnolomom. Pred zadnjo hišo v Želimljah (hišna številka 87) je na desni strani ceste planinski kažipot za Kurešček, ki nas usmerja v hrib. Tik nad njim je na električnem drogu prva markacija izmed številnih ob poti za Rogatec. In ko smo ravno že mislili, da bomo v nadaljevanju le še sledili planinskim markacijam, smo se kar naenkrat znašli pred podrtim drevjem. Prvo misel, da bi zlezli čezenj ali se povzpeli nadenj, smo zaradi svežega snega hitro opustili. Glede na to, da je le kakih deset metrov pod nami vodila gozdna cesta, smo se odločili spustiti nanjo. Po markirani poti smo se vrnili nazaj skoraj do mesta, kjer smo gozdno cesto že prečkali, se spustili do nje in ji sledili.
Sedaj so se presenečenja vendarle končala. Prečkali smo svežo poseko, ki je bila vzrok podrtega drevja na poti, na drugi strani pa so nas že spet pričakale markacije. Gozdni cesti smo sledili skoraj do Rogatca, dokler se ni nenadoma končala, markacije pa so nas usmerile na ozko pešpot, vrezano v strmo pobočje. Tej smo sledili vse do travnika pred Rogatcem, kjer je markacij zmanjkalo (morda so bile na tleh in jih je prekril sneg), a prave poti nismo več mogli zgrešiti, saj so bile pred name že prve hiše v vasi. Enostavno smo po robu travnika sledili sveže shojeni gazi do teh hiš, nato pa smo zavili desno na asfaltirano cesto, po kateri se je mogoče pripeljati v vas. V lepem vremenu se na travniku ne pozabite ozreti nazaj, odprl sem vam bo lep pogled na Kamniško Savinjske Alpe.
V skladu z zemljevidom na Geopedia.si naj bi tej mestoma poledeneli cesti sledili le do prvih hiš še neimenovanega novega zaselka, a tam (morda tudi zaradi snega) nismo uspeli najti mesta, kjer se markirana pot odcepi s ceste. To nam med vračanjem ni uspelo niti v obratni smeri. Na drugih zemljevidih ta pot ni vrisana, zato smo se odločili nadaljevati kar po cesti. Morda jo najdemo ob drugi priložnosti, ko iskanje ne bo oteženo zaradi snega. Ko smo prispeli do ceste za Visoko, smo nanjo zavili v desno in takoj za nepreglednim ovinkom dosegli križišče, ob katerem parkira večina obiskovalcev Kureščka. Ob prihodu je bilo to še dokaj prazno, med vračanjem pa že zelo zasedeno, saj je bilo čudovito sončno vreme enostavno preveč vabljivo.
Seveda smo se odpravili levo navkreber in cesti sledili do prvega ostrega ovinka v levo, ko nas je markacija usmerila naravnost v gozd. Toda sneg je opravil svoje in verjetno prekril večino markacij, tako da smo se bili na razcepih prisiljeni odločati na podlagi tega, kako dobro je bila shojena gaz. Očitno so bile odločitve kar prave, saj smo se mimo planinskega doma po travniku povzpeli proti cerkvi na vrhu Kureščka. Mimo nje smo se sprehodili po cesti in se nato kar po njej vrnili do križišča. Gaženje svežega snega se nam je zdelo prenaporno. Na cesti teh težav ni bilo, vseeno pa je bilo potrebno nekaj previdnosti, saj je bila na nekaj mestih precej ledena. V Želimlje smo se vrnili po že opravljeni poti.
Kljub ne najbolj obetavnemu začetku je bil izlet čudovit. Ves čas nas je spremljalo toplo zimsko sonce, sveže pobeljena narava pa je bila prava paša za oči. Zavoljo opranega neba pa smo lahko uživali tudi v čudovitih razgledih na Ljubljansko kotlino in Kamniško Savinjske Alpe v ozadju. Upajmo, da je bil ta izlet napovednik številnih tako prijetnih v tem letu.
>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<
Objavite komentar