Ob lepih koncih tedna sta tako Sv. Jakob kot Sv. Katarina oz. bližnji Rog priljubljena cilja za številne izletnike, a večina njih se nanju povzpne kar iz bližnjega Topola. Mi smo ju raje vključili v precej daljšo krožno pot iz Medvod ter spotoma obiskali tudi Golo Brdo, Jeterbenk in Tehovec. Parkirali smo kar ob glavni cesti Ljubljana – Kranj v neposredni bližini bencinske črpalke, kjer se na drugi strani železniške proge začne tudi markirana planinska pot, a kot smo ugotovili kasneje, bi se lahko zapeljali do večjega pokopališkega parkirišča, kjer se srečata oba kraka naše krožne ture.
Z izhodišča smo skozi podhod prečkali železniško progo in nadaljevali naravnost do križišča pri pokopališču, kjer so nas pričakale prve planinske table in ličen zemljevid okolice Medvod, na katerem smo si lahko ogledali celotno načrtovano pot. Za vzpon smo si izbrali zahodni krak, kar pomeni, da smo se usmerili desno proti Tehovcu in Sv. Jakobu. V prvem odcepu za domom gasilcev smo nato zavili levo na Bergantovo cesto in se po ozki cesti začeli vzpenjati skozi sotesko Prešnice. Potrebno je pozorno spremljati markacije, da ne spregledamo mesta nedaleč za zadnjimi hišami, kjer markirana pot zavije desno v gozd.
Skozi gozd brez posebnosti sledimo markacijam po pretežno grebenski poti, dokler nas ne pripelje do travnika pod Studenčicami. Tega prečkamo ob robu njive in kmalu ugledamo kolovoz, na drevesih ob njem pa tudi markacije. Še kratek vzpon do začetka vasi in že dosežemo asfaltno cesto, s katere smo pred tem zavili v gozd. Tam nas pričaka tudi nova planinska tabla, ob kateri prvič posumimo, da so časovne ocene na njih nekam netočne in neskladne. V Medvodah naj bi po izbrani poti do Katarine potrebovali 2 uri in četrt, tu kar naenkrat le še tri četrt ure, izpod Sv. Jakoba pa spet še 50 minut, pri čemer smo ves čas sledili isti poti. Vsaj smeri pravilno označujejo, če že razdalje ne držijo povsem.
V nadaljevanju moramo daljši odsek poti prehoditi po cesti: najprej se povzpnemo skozi Studenčice, skozi gozd nato dosežemo vas Tehovec s cerkvijo Sv. Florijana, na koncu katere pod Sv. Jakobom ponovno zavijemo na planinsko pot, ki pa je tu bila že povsem zasnežena. Zato se tudi ne odločimo za neposreden vzpon na vrh k cerkvi, čeprav sledi kažejo, da so si nekateri izbrali prav to možnost, temveč raje prečimo gozdnato vzhodno pobočje hriba in se nato povzpnemo po kopnem prisojnem pobočju. Čeprav nas megla, ki se vremenski napovedi navkljub kar noče razkaditi, prikrajša za razgled, na klopi pod cerkvijo malo posedimo in se okrepčamo ter šele nato nadaljujemo proti Rogu, ki ga zaradi prepoznavnega križa že dobro vidimo.
Označeni poti sledimo vse do travnika na nasprotni strani vasi Brezovica, kjer se sledem v snegu odločimo slediti v levo po razglednem grebenu, ki mimo še ene klopi vodi do križa na vrhu Roga. Da se ne bi po isti poti vračali nazaj do travnika in od tam po markirani poti do cerkve Sv. Katarine, se raje spustimo po strmem vzhodnem pobočju Roga, ki je v snežnih razmerah zahteval nekaj več previdnosti, da ne bi prišlo do zdrsa. A strmina je bila kmalu za nami in mimo hiše z zanimivo ptičjo krmilnico smo se spustili na markirano pot v dolino. Le kakšnih 100 metrov kasneje smo se znašli pred razcepom, v katerem smo se po srednji poti povzpeli še na Jeterbenk. Po vpisu v vpisno knjigo in ponovnem okrepčilu smo se odpravili naprej po markirani grebenski poti.
Pot po grebenu je očitno dobro obiskana tudi v zimskem času, tako da smo ji sledili še naprej tudi od razpotja, na katerem nas je ne najbolj jasno postavljen kažipot za Golo Brdo sicer usmeril v desno in nekoliko nazaj glede na našo trenutno smer. Posledično nas v nadaljevanju niso več vodile markacije, a z orientacijo kljub temu nismo imeli nikakršnih težav in po mestoma pomrznjenem pobočju smo se hitro spustili do hrasta, kjer so nas pričakali kažipoti, ki so nas ponovno usmerili naprej proti Medvodam. Golo Brdo kar naenkrat ni bilo več omenjeno, a tudi brez tega smo vedeli, da smo na pravi poti. Bližino naselja pa je napovedovalo tudi večje število sprehajalcev, ki v nasprotju z nami in drugimi planinci, ki smo jih srečevali pred tem, niso bili več ravno v planinski opravi.
V neposredni bližina travnika z nekaj klopmi za počitek nas je nepričakovan kažipot proti Medvodam usmeril v levo ter nam tako prihranil kakšnih 15 minut ovinka mimo Stankovega doma, ki ga je sicer napovedoval naš zemljevid. V le nekaj minutah smo že dosegli prve hiše Golega Brda, skozi katero smo se seveda sprehodili po asfaltirani cesti. Naslednja orientacijska zagata nas je doletela kmalu po krajevni tabli, ki je označevala konec Golega Brda. Cesti namreč nismo smeli več slediti, če nismo želeli končati v Mednem, na kar je opozorila tudi nekam nerodno postavljena planinska tabla za Medvode. A ta nas je usmerjala na komaj vidno pot mimo privatne hiše, zato smo se nepravilno odločili, da raje nadaljujemo po gozdni poti, ki cesto zapušča v ostrem desnem ovinku.
K sreči smo lahko napako hitro popravili, tako da smo v neizrazitem sedlu zavili levo navzdol, nato prečkali studenec in nadaljevali po vedno bolj prepoznavnem, čeprav nekoliko zaraslem kolovozu, ki nas je do ceste pripeljal tik ob mostu čez Potočnico, le nekaj metrov od mesta, kjer bi se na cesto spustili po markirani poti. Cesti smo sledili v desno še dobrih 100 metrov, nato pa smo na mestu v križišču markacijam po kratkem klancu sledili v gozd. Nekaj časa so nas te še uspešno vodile po gostem prepletu gozdnih cest in poti, dokler nas ena od njih ni dokončno zavedla, česar smo se zavedli nekoliko prepozno. Tako smo končali na makadamski gozdni cesti, ravno tako markirani, po kateri smo se končno spustili v Medvode. Pri osnovni šoli smo zavili le še v levo in okrog nje in že smo prispeli do pokopališča. Od avtomobila nas je ločilo še nekaj minut lahkotne hoje.
Oglejte si album slik z izleta.
Oglejte in prenesite si zemljevid poti.
Naročite se na vir RSS.
Objavite komentar