Kofce

Zadnjo julijsko nedeljo smo obiskali Kofce. Po neuspešnem poskusu teden dni pred tem, ko nas je že skorajda na samem začetku poti ujela ploha, zaradi katere smo se predčasno vrnili, nam je bilo tokrat vreme bolj naklonjeno. Naporen vzpon je bil mnogo bolj prijeten, ker je vročina preteklih dni popustila, edinole zaradi hladnega vetra na vrhu smo se nekoliko bolj podvizali nazaj v dolino, kot bi se verjetno sicer. Kljub temu je bilo na planini kar precej obiska, tako tistih, ko so si jo izbrali za končni cilj, kot tistih, ki so pot nadaljevali proti Velikemu vrhu Košute. Očitno pa si je večina izbrala drugačno izhodišče, saj smo na poti iz Doline, od koder smo se odpravili, srečali le redko koga. Verjetno se jih je večina odpravila iz najbližjega Matizovca, nekaj pa se jih je mimo planine Dolžanke z avtomobili pripeljalo celo tik pod Kofce.
Kot sem že omenil, smo mi našo pot začeli v vasi Dolina, do koder iz Tržiča vodi cesta skozi Dovžanovo sotesko, ki je ravno tako vredna ogleda. Škoda edinole, da skoznjo ni v celoti urejena peš pot. Parkirali smo na majhnem parkirišču ob smetnjakih pod razstavno izobraževalnim središčem. V vasi je nasploh bolj malo prostora za vozila. Ob asfaltirani cesti je to edina možnost, za nekaj vozil pa se najde prostora tudi ob makadamski cesti, kateri sprva sledi markirana pot proti Kalu in Kofcam. Nanjo nas proti koncu vasi opozori velik kažipot, ki ga ni mogoče spregledati.
Pot kmalu preide v kolovoz. Ko se dobro ogrejemo, pa postane zelo strma in po deževju tudi blatna in tako povsem neprimerna za vožnjo. Vodi nas skozi gozd, na edinih nekaj razcepih pa nas markacije pravočasno pravilno usmerijo, tako da z orientacijo nikoli ni težav. Ko pridemo do drugega vodnega zajetja, se pot nadaljuje prek travnika, kar je znamenje, da smo že skoraj na Kalu, kjer si lahko v zavetišču tudi nekoliko opomoremo, ali pa si ga izberemo celo za končni cilj, čeprav to ni najbolj modra izbira, saj je do takrat najhujša strmina že za nami. Tudi do tod se je mogoče pripeljati po cesti s planine Dovžanke, kar je dokazovalo terensko vozilo, ki je bilo parkirano tu ob našem obisku.
Markirana pot na Kofce sprva sledi prav tej cesti, a že kmalu dosežemo razpotje. Mi smo izbrali peš pot, ki se v levo odcepi s ceste in se nekoliko bolj strmo vzpne skozi gozd. Alternativno bi lahko še naprej sledili cesti in po kažipotih sodeč mimo kapelice ravno tako prispeli na Kofce. Mimo impresivne jame pod steno Bele peči kmalu dosežemo Ravne, kjer se povsem skladno z imenom strmina konča. Sledi prijeten sprehod skozi gozdove, iz katerih se nam že odpirajo prvi pogledi na Košuto in proti Begunjščici.
Ravnina se konča, ko dosežemo manjše parkirišče na mestu, kjer se izteče cesta s planine Dolžanke. Preostaja le še krajši vzpon po razdrti kamniti cesti najprej do ograde okrog pašnikov, prek katerih se nato povzpnemo povsem do planšarije. Na cilju se nam ponuja čudovit razgled na Dobrčo, Kriško goro, Storžič in druge vrhove, v katerem lahko uživamo ob domačih dobrotah, s katerimi nam postrežejo. Mi smo se zaradi vetra kljub temu po obilni porciji ajdovih žgancev in kislega mleka hitro po že znani poti vrnili do izhodišča.
Oglejte si album slik z izleta.
Oglejte in prenesite si zemljevid poti.
Naročite se na vir RSS.