Jerebikovec

Minulo nedeljo smo se odpravili na najvišji vrh Mežakle. Čeprav se morda ne zdi ravno tako, se z njega v lepem vremenu odpira čudovit pogled na Triglav in številne druge vrhove v Julijskih Alpah. Čeprav so se okrog vrhov že začele nabirati meglice, ko smo mi prispeli na vrh, smo bili za naporen vzpon še vedno nagrajeni z lepim razgledom. In nagrado smo si zaslužili, saj je skorajda celotna pot od izhodišča pa do vrha zelo strma in zato naporna.

Kljub temu, da na poti markacij praktično ni, je največji orientacijski izziv pravzaprav lociranje začetka poti, saj v nadaljevanju v pobočje vodi ena sama pot brez razpotij, tako da je ne moremo zgrešiti. Z avtom v Mojstrani zavijemo proti Radovni in cesti sledimo do table za Triglavski narodni park. Ko nedaleč naprej ob desni strani ceste opazimo prostor za nekaj avtomobilov, tam parkiramo. Na nasprotni strani ceste čez nekaj metrov na drevesu opazimo kažipota za Jerebikovec in Mežaklo, in tako vemo, da smo na pravem mestu.

Pot se takoj prične strmo vzpenjati. Podrast, ki nas spremlja na začetku, se hitro konča in v nadaljevanju večino poti prehodimo po gozdni poti, izmenično prekrito z neutrjeno zemljo in drobnim kamenjem. Po njej v večjih ali manjših zavojih vijugamo po pobočju. Prvič se enoličen vzpon prekine nekje na tretjini poti, ko na levi strani ob poti opazimo nizko klop, s katere se ponuja lep razgled na Mojstrano, Dovje in Kepo.

Ko po krajšem počitku z vzponom nadaljujemo, se vzorec vijuganja po pobočju nadaljuje in ponovno prekine šele na približno dveh tretjinah vzpona. Spet nas pričaka klop, tokrat ob partizanskem spomeniku. Nadaljevanje poti je končno vendarle nekoliko drugačno in nekaj časa tudi ne tako strmo. Pot se namreč uravna, vodi nekaj minut vzporedno s kolovozom, na katerega se nato tudi izteče.

V blagem vzponu v nadaljevanju sledimo tej cesti, dokler ne napravi ostrega levega ovinka. Ne pozabite se medtem kdaj pa kdaj ozreti, saj se bo za vami lepo videl greben Karavank. Mi smo pri tem zmotili tudi srno, ki pa se nam je umaknila, še preden smo jo utegnili fotografirati. Takoj za ovinkom lahko v pobočju na desni opazimo kažipot za Jerebikovec, ki nas ponovno usmeri v strmino, čeprav nekoliko blažjo, kot je bila v prvih dveh tretjinah. Večji del preostanka poti vodi po grebenu skozi gozd, ki se konča šele tik pod vrhom. Najprej opazimo majhno zavetišče, v katerem se poleg zasilnega ležišča nahaja tudi vpisna knjiga.

Ko se ozremo na desno, pa si lahko v vseh lepotah ogledamo doline Krme, Kot in Vrata, nad katerimi se mogočno vzpenja Triglav. Pri tem nas ovira le nekaj smrek na zahodni strani vrha, zaradi katerih se moramo za razgled nekoliko potruditi, saj si vsako dolino lahko ogledamo z druge točke. Ko se naužijemo lepot Julijcev, nas čaka le še spust po isti poti v dolino. Tudi ta je precej naporen, predvsem za kolena, a kljub temu smo zanj porabili precej manj časa od dobrih dveh ur, ki so bile potrebne za vzpon.

Oglejte si album slik z izleta.
Oglejte in prenesite si zemljevid poti.
Naročite se na vir RSS.