Manžan, Pomjan, Supot. Bi jih znali pokazati na zemljevidu Slovenije? Tudi jaz ne, dokler nisem v soboto pripravil načrta za tokratni nedeljski izlet k še enemu od slabo znanih slapov na Primorskem. Zimski čas je kot nalašč za spoznavanje tega dela Slovenije, sploh če želimo vsaj za nekaj ur pobegniti pred mrazom in meglo, ki sta v letošnjem januarju na Gorenjskem naša stalna spremljevalca.
Manžan smo izbrali za izhodišče. Gre za vas v koprskem zaledju, do katere prispemo, če pri Kopru zapustimo hitro cesto v smeri proti Dragonji in Poreču ter nato zavijemo levo proti Marezigam. Za drugim krožiščem na desni strani opazimo avtobusno postajališče, takoj za njim pa cesto, ki navkreber vodi v Manžan. Čeprav postaja vedno ožja in ni videti veliko možnosti za parkiranje, kar brez skrbi nadaljujte vožnjo prav do konca vasi. Mi smo sicer parkirali na desni strani tik pod zadnjo hišo na robu travnika s številnimi kolesnicami, ki so nas napeljale na takšno odločitev, a lahko bi se zapeljali mimo nje ter pustili avto na ravnini levo pod ograjo vodnega zajetja.
Od tod smo se odpravili desno navkreber po kamniti cesti mimo vodnega zajetja. Tej smo v serpentinah sledili vse do Pomjana, katerega obris smo večino časa videli na vrhu hriba. Na nekaj mestih se ponuja razgled na Manžan in proti Kopru, vendar nas zaradi meglenega ozračja tokrat ni najbolj prepričal. Nekje na pol poti se z desne na cesto priključi markirana pot, za katero smo naknadno z zemljevidov ugotovili, da prihaja iz sosednjih vasi, Kampela in Bošamarina. Tik pred vasjo je našo radovednost zbudil planinska kažipot nad nami, ki smo ga zaradi nerodne postavitve videli le v hrbtno stran. Seveda si nismo mogli pomagati in smo se povzpeli do njega ter tako ugotovili, da se na tem mestu z desne pridružuje še pot iz Šmarja in Strunjana.
V vas smo prispeli na osrednjem križišču z avtobusno postajo, ki smo ga prečkali in nadaljevali po kolovozu na nasprotni strani ceste, nekoliko desno od nas. Mimo "očarljivega" dvorišča z odsluženimi avtomobili smo prispeli do še enega vodnega zajetja. Nasproti njega, na naši desni strani, smo na ograji opazili zbledel napis Supot ter pod njim rdeče modre markacije, ki v nadaljevanju označujejo pot do slapa. S pozornim opazovanjem in iskanjem slabo vidnih markacij na poti ter na kamnitih zidovih in drevesih ob njej smo uspešno prišli do že dolga leta opuščenega domovanja, vsaj sodeč po stanju skoraj povsem porasle hiše brez strehe.
Na tem mestu se je pot razcepila v vsaj 3 smeri, markacij pa vsemu trudu navkljub nismo več opazili. Po primerjavi dejanskega stanja z zemljevidom na naši napravi GPS smo se odločili za srednjo pot - tisto, ki se je desno od nadaljevanja kolovoza začela vedno bolj strmo spuščati v dolino. In odločitev je bila prava! V le nekaj minutah smo prišli do (zaskrbljujoče) suhe struge potoka Supot, ki bi jo v desno lahko prečkali in nadaljevali pot proti Koštaboni, mi pa smo zavili levo ob in po strugi potoka vse do roba skalne police, s katere v bolj vodnatih razmerah deset metrov globoko pada slap Supot. No, tokrat je bilo na vrhu le nekaj tankih ledenih ploskev, z roba pa je voda komajda kapljala.
Kljub temu smo se odločili za spust pod slap. Tja vodi pot na levem bregu potoka, ki je tokrat zahtevala nekaj več previdnosti, saj je bilo mestoma rahlo poledenela. A spust se nam je bogato poplačal. Najprej so nas prijetno presenetili številni mali izviri, ki so strugo potoka v nadaljevanju vsaj malo napolnili. Škoda, ker slap ni raje pod njimi! Največje presenečenje pa nas je pričakalo prav pod skalno polico, kjer so dobro vidni tudi sledovi tolmuna. Tokrat je bila na njegovem mestu zares očarljiva ledena formacija, ki jo je na posušenem rastlinju ustvarila z vrha kapljajoča voda. Vsekakor povsem zadovoljiva tolažilna nagrada. Če slap raje videli v vsej njegovi lepoti, pa se do njega odpravite čim prej po izdatnem pomladanskem ali jesenskem deževju.
Preden smo se vrnili k izhodišču smo se odločili še malo raziskati okolico in se prepričati, ali morda k slapu vodi tudi katera izmed preostalih poti od prej omenjenega razcepa, ki pa bi bila za razliko od naše markirana. Kot edinega kandidata smo se odločili preveriti pot, ki je vodila rahlo navkreber po levem bregu. A tudi na njej ni bilo opaziti markacij in ko je po dobrih petih minutah hoje sicer še vedno bila dobro shojena, a ni kazala nobenega namena, da bi zavila nazaj v smeri našega cilja in se začela izraziteje vzpenjati, prej obratno, smo se odločili vrniti k slapu in nato nadaljevali vse do Pomjana in Manžana po poti, ki smo jo že prehodili v nasprotni smeri.
>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<
Objavite komentar