Pravzaprav ime Butori označuje kar troje: ponor, slap in vas. Edinole potok ima drugačno ime - Jugovski potok. Slap in ponor sestavljata zanimiv, a slabo znan kraški pojav v hrvaški Istri, nedaleč od slovenske meje. Na poti do njega mejo lahko prečkamo na mejnem prehodu Sečovlje, kot smo po zaslugi naše naprave GPS storili mi, ali še bolje na mejnem prehodu Dragonja, koder smo se vrnili v Slovenijo. V Bujah ali že v Kaštelu, če prihajamo iz Dragonje, zavijemo levo in sledimo kažipotom za Marušiće in Oprtalj. Precej ozki cesti sledimo do zadnjega križišča pred vasjo Šterna, ki ga najlaže prepoznamo po avtobusni postaji na desni strani ceste. Tam zavijemo levo in na prvem blagem ovinku parkiramo na majhnem parkirišču ob desni strani ceste.
Takoj, ko izstopimo iz avtomobila, že lahko opazimo tablo, ki opozarja na bližnjo znamenitost, kateri naj bi se približevali le na lastno odgovornost. Kljub temu ste lahko brez skrbi, saj je območje dobro zavarovano. Celotno območje ponora je zagrajeno, vhod pa je na nasprotni strani glede na parkirišče, do koder pridemo po dobro vidni stezi, ki prečka potok ob lestvici za merjenje nivoja vode v potoku nad slapom. Na notranji strani ograje nas pot popelje prav pod slap, kjer je v tem letnem času potrebne nekaj več previdnost, saj so z vodo poškropljene skale zaradi nizkih temperatur poledenele. Na nasprotni strani udora potok presahne v ponor. Čeprav do tja pot ne vodi, so na tleh dobro vidne sledi obiskovalcev, ki so se prek ograje vseeno odpravili do njega, saj je od tam tudi najlepši pogled na slap. Brez ustrezne planinske obutve jih ne posnemajte, saj teren ni utrjen in obstaja nevarnost zdrsa.
Ogled slapu in ponora vam vsekakor priporočam, če se boste zadrževali v tem delu Hrvaške. Upoštevajte le, da poleti zaradi pomanjkanja vode v Istri lahko slapovi tudi povsem presahnejo in boste tako pot opravili zaman. Glede na to, da smo se mi tokrat pripeljali sem vse z Gorenjske, se seveda po ogledu slapu nismo želeli takoj vrniti domov, zato smo se odpravili proti vasi Butori na bližnjem hribu. Sprva smo sledili kar strugi Jugovskega potoka, a so bila obrežja vse bolj zaraščena, zato smo se kmalu prek polj vrnili na cesto, kateri smo sledili vse do vasi. Od tam smo se nameravali spustiti nazaj v dolino potoka in nato povzpeti na nasprotno pobočje k cerkvi svetega Kancijana, a smo spregledali pot že pred samim začetkom vasi, kar smo ugotovili šele ob pregledovanju zračnih posnetkov območja na domačem računalniku.
Tako smo se sprehodili skozi celotno vas in na drugi strani sledili zaraščenemu kolovozu. Nedaleč od vasi nas je neprijetno presenetil že kar pravcati avtomobilski odpad z vsaj desetimi odsluženimi vozili, odloženimi v grmovju, a nas je kmalu potolažil pogled na zasnežen Slavnik v daljavi. Čeprav je kolovoz že skoraj povsem izginil, smo nekaj časa še nadaljevali v isti smeri in kmalu so se spet začeli vedno bolj vidni sledovi traktorskih kolesnic, ki so se čez čas obrnile v nasprotno smer in nas pripeljale nad vas ter mimo nje do ceste, po kateri smo se vzpenjali. Po premisleku smo se vendarle odločili, da ne bomo nadaljevali z iskanjem naše poti, zato smo se po cesti vrnili do avtomobila in se zadovoljili zgolj z oddaljenim pogledom na cerkev sv. Kancijana.
Oglejte si album slik z izleta.
Oglejte in prenesite si zemljevid poti.
Naročite se na vir RSS.
Objavite komentar