Priznati moram, da se za ta izlet ne bi odločili brez Geine nagradne igre, ki je pozivala k zbiranju žigov s slovenskih kulturnih poti. Za Bernekerjevo pot smo namreč prvič izvedeli prav iz predstavitve v reviji, čeprav je že nekaj časa med našimi načrtovanimi cilji tudi bližnji Kremžarjev vrh. Poleg tega smo se tokrat sploh prvič odpravili na Koroško, predvsem zaradi dolge vožnje z Gorenjske, kar je tudi razlog, da smo prav to kulturno pot prihranili za konec. Je pa bil izlet vendarle zelo prijeten, hladnemu pozno novembrskemu vremenu navkljub. Tako smo odlično izkoristili zadnji konec tedna pred prvo letošnjo pošiljko snega.
A na začetku ni kazalo tako dobro. Med vožnjo po cesti iz Slovenj Gradca proti Kopam smo namreč v Legnu zgrešili turistično kmetijo Plesnik, kjer naj bi se Bernekerjeva pot začela. Sicer smo med vožnjo opazili veliko tablo, ki nas je opozarjala nanjo, a smo šele nekaj kilometrov kasneje, ko se je cesta začela strmo vzpenjati, ugotovili, da je naš cilj zagotovo že za nami. No, med vračanjem smo bili bolj pozorni ter tako ugotovili, da se kmetija nahaja takoj za prej omenjeno tablo. Po posvetu z gostilničarjem, ki je bil ravno pred vhodom, smo avto parkirali na travi na nasprotni strani ceste, da ne bi njihovim gostom odžirali prostora na že tako majhnem parkirišču.
To je bila hkrati tudi zadnja težava z orientacijo na tem izletu, saj je celotna pot označena več kot zgledno. Prva tabla nas je pričakala prav pred gostilno, v nadaljevanju pa so tudi postavljene ravno prav pogosto, da opozorijo na mesta, kjer je potrebno zaviti s ceste ali poti, po kateri trenutno hodimo. Asfaltni cesti skozi vas je kmalu sledil makadam, po katerem smo se zlagoma vzpenjali ob Barbarskem potoku, nad katerim so zaradi nizkih temperatur na vejah že nastajale drobne ledene sveče.
Ko je pot z makadamske ceste zavila v desno, smo potok prečkali in nato nadaljevali po njegovem levem bregu. Prav na mestu, kjer je pot prvič postala nekoliko bolj strma, nas je prehitel tudi edini izletnik, ki smo ga srečali na celotni poti. Zaradi pasje družbe smo ga sicer napačno ocenili za domačina iz bližine, ki je zgolj peljal na sprehod svojega psa. No, iz njegovega zapisa v vpisni knjigi ob ostankih Bernekerjeve domačije smo sicer ugotovili, da se nismo pretirano zmotili. Zgrešili smo edinole pri dolžini njegovega sprehoda, saj je očitno opravil kar celotno Bernekerjevo pot, podobno kot mi.
Strmina se je skozi pohorske gozdove postopoma stopnjevala in kmalu smo dosegli cerkev Sv. Barbare, v bližini katere se je pot za nekaj časa spet uravnala. Na klopi pred cerkvijo smo malo postali in se okrepčali z vročim čajem iz termovke, ki se je v nizkih temperaturah res prilegel, dobro pa so deli tudi prvi sončni žarki, ki smo jih tu ujeli. Do sem smo namreč sonce lahko opazovali zgolj na nasprotnem bregu, ki ga je osvetljevalo.
Od cerkve smo pot nadaljevali po ozki gozdni cesti proti domačijam v pobočjih Pohorja. Zaradi klepeta smo bili nekoliko manj pozorni in skoraj smo zgrešili sicer dobro vidno markacijo, ki nas je nedaleč od cerkve usmerila v breg na levi. Po krajši poti skozi gozd nas je čakal še zadnji večji vzpon po travniku do kolovozne poti, ki je vodila neposredno k ostankom Bernekerjeve domačije. A kažipot na drevesu, ki je usmerjal v levo proti razgledni točki, nas je premamil in povzpeli smo se še do tja. Ni nam bilo žal, saj se nam je v jasnem vremenu odprl čudovit razgled na celotno Mislinjsko dolino in vrhove za njo, med katerimi sta najbolj izstopali Uršlja gora in Peca.
Od razgledne točke smo nadaljevali kar po dobro vidni pešpoti, ki se je vila v pravi smeri, kar se je izkazalo za dobro odločitev, saj se je tik pred domačijo združila s kolovozom, ki smo ga pred tem ravno zaradi obiska razgledne točke zapustili. Po ogledu skromnih ostankov domačije smo izpolnili še vpisno knjigo in se spopadli z izzivom odtisa zadnjega žiga na našem kartončku za nagradno igro. Blazinica s črnilom je bila namreč posušena in le po zaslugi prvega snega, ki nas je že pričakal na tej višini, smo jo uspeli toliko namočiti, da smo naredili sicer nekoliko bolj voden odtis, ki smo ga potrebovali. Očitno bo v prihodnje potrebno s seboj nositi še lastno blazinico s črnilom, če bomo še kdaj zbirali žige.
Mimo domačije nas je pot najprej pripeljala do izvira v bližini z očitno pitno vodo, saj je bila ob njem pripravljena skodelica za pitje. A mrzla voda v tem vremenu ni bila pretirano vabljiva, tako da smo še naprej raje pili čaj, ki smo ga imeli s seboj. Se nam je pa zato izvir oddolžil z očarljivimi z ledom obdanimi travnimi bilkami pod njim. Nekatere med njimi so še najbolj spominjale na ledene stalagmite.
Spust v dolino ni bil tako zanimiv, vendar zato nič manj prijeten. Pot se je mimo številnih domačij izmenjaje vila po kolovozih, gozdnih in makadamskih cestah, pa tudi pešpoteh v zadnjem delu. Poleg vzorno urejenih kmetij in pridnih domačinov na njih je našo pozornost še najbolj pritegnilo zanimivo razpelo, ki smo ga opazili ob poti. Kristusova krona in lasje so bili namreč v celoti narejeni iz verige. Po hitrem zaključnem spustu smo spet končali v vasi Legen, skozi katero smo se po cesti vrnili do našega avtomobila in se zadovoljni z izletom odpravili proti domu.
>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<
Objavite komentar