Izhodišče tokratnega izleta je zapuščeni rekreacijski center Kres nad Koroško Belo pri Jesenicah. Ta se nahaja za hribom z istim imenom, do njega pa se je mogoče pripeljati po cesti, ki na samem vrhu vasi zavije levo z glavne ceste in nato desno strmo v hrib namesto položno levo proti cerkvi. Poleg zapuščenih teniških igrišč je manjše parkirišče, kjer je mogoče nemoteno parkirati, pa tudi s prostorom ne bi smelo biti težav, saj ne gre za pretirano obljudeno pot.
Le nekaj metrov naprej od parkirnega mesta se z makadama desno navzgor odcepi dobro markirana Gajškova pot na Pristavo. Sprva je nekoliko bolj kamnita in strma, a postane bolj položna in prijetnejša za hojo, ko doseže rob gozda. Pozorni moramo postati, ko iz redkega smrekovega gozda z gosto travnato podrastjo ponovno pridemo v gozd skorajda brez podrasti. Kmalu po tem namreč na levi na drevesu ugledamo markacijo, ki nas pošilja v breg rahlo proti desni, takoj za drevesom pa se v levo navzdol odcepi precej dobro vidna, a nemarkirana pot. Po njej se lahko po kratki, a zelo strmi poti, izdatno prekriti z listjem, spustimo do potoka Javornik. Do zgornjega Javorniškega slapa nas od tod čaka nekaj brezpotij. Najprej se moramo po levem bregu nekoliko povzpeti ob potoku do prepoznavnega mesta, kjer bomo po kamnih z lahkoto prečkali potok in se nato po sledeh poti povzpeli v nasprotni breg. Ko ugledamo asfaltirano cesto za Javorniški rovt, zavijemo levo navzdol med njo in potokom in postanemo pozorni na šumenje. Pri stebru električne napeljave z rumenim opozorilom za visoko napetost kmalu zavijemo levo, kjer lahko razpoznamo ostanke poti, po katerih se spustimo do potoka pod slapom. Z levega brega se nam namreč nanj ponuja najlepši pogled, še posebej, če se nekoliko povzpnemo v melišče.
Ko se naužijemo pogleda na slap, bi se lahko v dolino vrnili kar po asfaltirani cesti ali po isti poti, mi pa se raje vrnemo le do točke, kjer smo zavili z markirane poti in nadaljujemo proti Pristavi. Edini slabše markirani del poti je točka, kjer se pot kar naenkrat združi z drevesno vlako. Tam moramo zaviti levo in se nekoliko spustiti, takoj za ograjenim travnikom pa bomo ponovno ugledali markacije, ki nas usmerijo desno v breg. Kmalu pridemo do križišča, kjer bi lahko nadaljevali levo proti Pristavi, mi pa zavijemo desno proti Valvasorjevemu domu. Sprva sledimo markacijam, pozorni pa postanemo, ko premagamo daljši strm vzpon po kamniti in blatni poti, ki priložnostno opravlja tudi vlogo struge, in se gozd za kratek čas rahlo odpre. Ko nas po tem markacije prvič usmerijo levo v hrib na ožjo pot in se širša nadaljuje bolj položno, jim še sledimo, ko pa se to na že ožji poti zgodi naslednjič, in nas markacije pošiljajo pravokotno levo v breg, mi kar nadaljujemo po dobro shojeni nemarkirani bolj položni stezi naravnost. Da smo na pravi poti, bomo vedeli, če bomo kmalu prečkali grapo in šli mimo lesene podrtije. Od tod nas čaka le še krajši vzpon na travnik in dosegli smo planino Alničje.
Pod smreko na sredini travnika lahko počijemo na klopi in se podpišemo v vpisno knjigo, nato pa se proti desni glede na smer prihoda vzpnemo na vrh grebena, po katerem se bomo spustili v dolino. Zemljevid tu sicer obljublja nemarkirano pot, ki pa je ne bomo vedno prepoznali. Kljub temu se ne moremo izgubiti, saj se moramo le spuščati po grebenu, medtem ko nas na levi in desni spremljajo hude strmine. V prvem delu poti se gozd celo nekoliko razredči in ponudi se nam nekaj čudovitih pogledov na Koroško Belo in dolino Save. Proti koncu postane pot zahtevnejša, saj se greben kar naenkrat strmo spusti v dolino. Pot na zemljevidu nas tu usmerja proti levi, medtem ko je meni uspelo odkriti le neko serpentinasto pot na desni strani in še to po tem, ko sem že opravil dobršen del spusta po travnatih brezpotjih. Ko dosežemo to pot (ali katero izmed drugih, saj se jih na začetek Gajškove poti iz gozda spusti kar nekaj), je najtežji del že za nami in kmalu bomo dosegli izhodišče.
>> Album slik <<
Objavite komentar