Izbira izhodišča za dostop do slapa Grmečica ni tako preprosta in očitna, kot bi se zdelo na prvi pogled. Nemarkirana pot iz vasi Log pri Bohinju, ki je s planinskega zemljevida videti edina prava, se že na samem začetku prične z ograjami iz bodeče žice, ki varujejo lastniške pašnike pred nedobrodošlimi izletniki. Kljub temu se izplača pri tabli za omenjeno vas s ceste zaviti levo prek železniške proge in pred lesenim mostom ponovno levo na manjše parkirišče, ki ga izrabljajo predvsem ribiči. Od tam se lahko sprehodimo čez precej dotrajan most in po asfaltirani cesti proti kmetiji. Z ovinka se nam namreč ponudi verjetno najlepši pogled na Pirašiški slap nad hišo na nasprotni strani ceste, ki je še posebej lep po izdatnejšem deževju. Za samo pot proti slapu Grmečica pa si je bolje izbrati drugo izhodišče.
Po nekaterih virih bi to lahko bila železniška postaja Nomenj. Nedaleč od parkirišča v smeri Bleda sta pod železniško progo podhod in podvoz, kolovoz na drugi strani pa kmalu zavije proti Savi. Toda ko dospemo do nje, lahko razočarano ugotovimo, da je na drugi strani sicer cesta, vendar pa je most podrt, Sava je pregloboka in breg na drugi strani prestrm, da bi jo tu lahko prečkali, na voljo pa ni niti brvi, ki bi nam pomagala na drugo stran. Preostane nam le še vrnitev in izbira drugega izhodišča.
Tokrat se vrnemo vse do mostu, kjer cesta iz Nomenja proti Bledu prvič prečka Savo. Na njenem desnem bregu se namreč začne gozdna cesta, križišče z glavno cesto pa je dovolj široko, da lahko tu varno parkiramo avto, ne da bi koga ovirali. Sicer bi po cesti lahko nadaljevali pot z avtom, saj je na nekaj mestih še dovolj prostora za parkiranje in obračanje, vendar pa je cesta večino časa dovolj široka le za eno vozilo, pa tudi izogibališča so redka, zato je bolj primerno, da pot nadaljujemo kar peš, čeprav nas v tem primeru čaka daljši izlet kot bi nas s preostalih dveh potencialnih izhodišč.
Cesta se večino časa vije skozi gozd, vodi pa nas tudi mimo nekaj travnikov, ki so skrbno pokošeni. Čeprav s planinskega zemljevida ni videti tako, lahko ves čas sledimo tej cesti in z nje ne zavijamo nikamor, pa nas bo pripeljala prav na drugi breg ostankov mostu pri Nomenju in od tam še nekaj sto metrov naprej, kjer se konča, pot pa lahko nadaljujemo po dobro shojeni stezi. Slabe četrt ure po tem že dosežemo slap, ki pa se je tokrat res predstavil v ne ravno najbolj vodnati podobi, na kar bi nas lahko opozorila že suha struga na desni strani zadnjega dela poti, kjer bi sicer moral teči potok Grmečica. Kljub majhni količine vode je tolmun pod slapom vseeno ostal dovolj globok in pretočen, da v njem lahko vidimo kar nekaj rib. Vrnemo se po isti poti do glavne ceste, kjer smo pustili avto.
>> Album slik <<
Objavite komentar