Abram na Nanosu
Čeprav je bila burja napovedana šele za drugo polovico dneva, nas je ta pozdravila že zjutraj ob prihodu v Vipavo. A nismo se pustili motiti in smo se kljub temu odpravili na načrtovani krožni izlet do Abrama na Nanosu. Avto smo parkirali kar ob cesti, ki v stari del mesta zavije tik pred mostom čez reko Vipavo, predvsem zato ker smo se nameravali vrniti prek Gradišča pri Vipavi, od koder se cesta spusti prav do tega križišča.
Od izhodišča smo se mimo izvirov Vipave odpravili proti Staremu gradu nad Vipavo. Mimo Podfarovža smo nadaljevali naravnost do prvega križišča, kjer smo zavili po cesti desno navzgor. Tam smo opazili tudi prvo markacijo, a nam je kljub temu uspelo označeno pot za krajši čas zgrešiti. Po dobro vidni pešpoti za zadnjo hišo na levi strani smo se zato povzpeli v pobočje in se že po nekaj minutah z desne ponovno pridružili prej zgrešeni poti. Po skrbno označeni poti smo brez presenečenj kmalu dosegli Stari grad, ki pa smo si ga ogledali le na hitro, saj so nas močni sunki burje spodbujali k nadaljevanju poti.
Čeprav ob gradu ni bilo opaziti markacij, z orientacijo nismo imeli težav. Odpravili smo se po edini od poti, ki se je od tam nadaljevala navkreber. In res so pravilnost odločitve prav kmalu potrdile tudi markacije, ki so nas zvesto spremljale še naprej. Za kratek čas smo se zbegali le na razpotju za Plaz in Lozo, kjer je kažipot za Abram kazal ravno proti sredini med obema potema. Za pravilnega se je izkazal desni odcep v smeri Plazu. Od tam sta se med vzponom z desne priključili še dve poti, mi pa smo nadaljevali v isti smeri vse dokler nismo dosegli kapelice in vpisne knjige na robu grebena Nanosa.
Kažipot za Abram nas je napotil na kolovoz, ki ga je na naše veliko presenečenje le kakih sto metrov pred nami prečkal par divjih prašičev. Žal sta izginila v gozdu še preden sem uspel poprijeti za fotoaparat. Zaradi nedavnih gozdarskih del je daljši odsek poti bolj spominjal na gozdno vlako kot na kolovoz, a k sreči zaradi nizkih temperatur vsaj nismo imeli opravka z blatom. Pot je ponovno postala manj prijetna, ko smo pod električno napeljavo z južnega prešli na severno pobočje, kjer nas je začela zvesto spremljati burja.
Po varčno markirani poti smo se vzdolž pobočja blago spustili do gozdne ceste, jo prečkali in za krajši čas po ravnem nadaljevali skozi gozd ter prek pašnika, na katerem niti sončnim žarkom ni uspelo premagati hladnega vetra. Pred nami je bil še zadnji vzpon po mestoma nerodno markirani poti, za katero smo dobili občutek, da je bila nedavno preusmerjena s trase, ki je prej vodila bolj desno. Ko smo spet prispeli na gozdno cesto, smo bili praktično že na cilju. Pred nami je bila turistična kmetija Abram, ob cesti pa pregleden zemljevid Nanosa z vrisanimi označenimi potmi.
Pri cerkvi se je gozdna cesta iztekla, markacije pa so nas usmerile na prijetno gozdno pešpot, ki nas je mimo številnih plezališč in odcepa proti Gradiški turi hitro privedla do parkirišča nad Gradiščem, kjer nas je presenetil velik športni rekreacijski objekt na mestu, kjer je bil ob našem zadnjem obisku le travnik. Od parkirišča smo se po ne preveč prometni cesti spustili do križišča, kjer smo zjutraj pustili avto.
Oglejte si album slik z izleta.
Oglejte in prenesite si zemljevid poti.
Naročite se na vir RSS.
Številni geozakladi na njegovem območju so bili glavni razlog, da smo se po slabih 5 letih ponovno povzpeli na Sinji vrh, po nam že znani poti, za kar se ne odločimo pogosto. Si je pa ta lepa pot tako vsaj prislužila tudi zapis na tej spletni strani. Za izhodišče poti smo izbrali izvir Hublja nad Ajdovščino. Hitro cesto skozi Vipavsko dolino smo zapustili na izvozu Ajdovščina in v prvem semaforiziranem križišču nadaljevali naravnost proti centru. V še nedokončanem krožišču smo izbrali prvi izvoz desno, nato pa takoj za mostom čez Hubelj zavili levo, na kar nas je opozorila tudi tabla na nasprotni strani ceste. Po nedavno obnovljeni in razširjeni cesti smo se pripeljali do izvira, kjer je sedaj na voljo celo nekaj več parkirnih mest, čeprav jih je po videnem sodeč še vedno premalo.
Dobro markirana pot se prične na desnem bregu potoka, takoj nad cesto, že pred odcepom k gostišču. Na samem začetku vodi ob ograji elektrarne, nato zavije levo in se prične zmerno vzpenjati skozi gozd. Za krajši čas se vzpon prekine na travnatem platoju, od koder se nam prvič odpre pogled proti Robu. A predah je kratek in kaj kmalu se v ključih spet vzpenjamo po strmem z gozdom poraščenem pobočju. Z nadmorsko višino se gozd počasi redči vse do razgledne točke s klopjo, od koder se ponuja lep pogled na Čaven, prvič pa lahko opazimo prehod med skalami, po katerem bomo v nadaljevanju poti dosegli Rob. Žal se je že tu nebo pričelo oblačiti, kar nas je v nadaljevanju prikrajšalo za lepše razglede.
Od razgledne točke dalje se pot obrne ostro levo in nas ob družbi vse manj številčnih dreves pripelje do Otliškega okna, na kar nas opozori tudi kažipot za bližnje malo Otliško okno, nad katerim lahko opazimo tudi velikega, čeprav se mu bomo bolj približali šele z vrha. Od Robu nas loči le še nekaj minut hoje. Tam nas ob številnih kažipotih za bližnje in bolj oddaljene cilje pričaka tudi vpisna knjižica. Mi nadaljujemo desno v smeri velikega Otliškega okna. Še preden ga dosežemo nas čez par sto metrov v levo usmerja kažipot h kamnitemu polžu, ki je zagotovo vreden ogleda in kratkega ovinka, ki nas loči od njega.
Le par minut naprej nas že čaka veliko Otliško okno, do katerega se lahko po stezi varno tudi povsem spustimo. Nas pot vodi naprej po Robu, in sicer prek pašnikov po travnatih pobočjih tik pod vrhom grebena. Tega zapustimo šele na naslednjem razcepu poti, kjer zavijemo levo na kolovoz proti Sinjemu vrhu. Žal se ta kaj kmalu izteče in vse do doma pod Sinjim vrhom nas markacije vodijo po ozki asfaltirani cesti, ki k sreči vsaj ni pretirano prometna. Od doma nas do Sinjega vrha loči le še nekaj minut vzpona po neoznačenem travnatem pobočju, za kar smo nagrajeni z lepi razgledom na vse strani neba, za katerega pa so vsaj nas v veliki meri prikrajšali oblaki.
Z vrha smo so spustili do doma in se po asfaltirani cesti in kolovozu vrnili vse do razpotja, kjer smo zapustili Rob. Ena od tabel nas na tem mestu usmeri tudi navzdol proti Ajdovščini in ravno to pot smo mi izbrali za spust, le da smo pred tem še malo postali na razgledišču, od koder se pod nami vidi prav cela Ajdovščina, pa tudi izvir Hublja, naše izhodišče, h kateremu smo se vračali. Kljub tabli na začetku poti so markacije v nadaljevanju bolj izjema kot pravilo. Sprva to še ne predstavlja težave, saj se dobro shojena pot v ključih spušča v dolino brez odcepov.
A ko pot postaja vse širša in se dokončno obrne v levo, se ji z desne pričnejo priključevati druge poti, ki so še toliko bolj mikavne, ker se v tej smeri nahaja tudi naše izhodišče. A mimo prvih dveh takšnih priključkov moramo nadaljevati še naprej v levo, da pridemo mimo prepadnega robu Stare babe. Šele tretji odcep v desno, na ožjo pot, ki zavija manj ostro, je pravi za nas. Že v kratkem spustu po njem dosežemo širšo makadamsko cesto, na katero seveda ponovno zavijemo v desno in ji sledimo mimo vodnega zbiralnika ter nekaj zapuščenih in propadajočih stavb vse do našega izhodišča.
Čeprav se tokrat na Kokoš nismo povzpeli prvič, je tole vseeno moj prvi zapis na to temo. Je pa naše poznavanje okoliša pripomoglo k boljšemu načrtovanju in izpeljavi tokratne trase, za katero menim, da bi znala biti kar najboljša izbira za tiste, ki prihajajo iz bolj oddaljenih krajev in bi si radi malce podaljšali sicer precej kratek vzpon na ta lep kraški vrh. Za izhodišče smo tokrat izbrali jamo Vilenico. Primorsko avtocesto smo zapustili na izvozu Divača in zapeljali proti vasi Lokev. Sredi vasi smo zavili desno proti Sežani ter nato ponovno desno proti označenemu parkirišču pred jamo Vilenico. Sicer smo vedeli, da v tem času jama ni odprta za obiske, a smo bili vseeno kar malo razočarani nad zapornico pred parkiriščem. Zahvaljujoč zgodnji uri smo k sreči vseeno lahko nemoteče parkirali pred zapornico, tako da nam načrtov zaradi tega ni bilo potrebno spreminjati.
Od zapornice smo se po dovozu vrnili do glavne ceste, jo prečkali in nadaljevali po markiranem kolovozu v smeri proti Lipici. Kmalu smo dosegli prvi označen razcep, kjer smo nadaljevali v smeri Kokoši. Po precej zavito speljani markirani pešpoti skozi gozd smo prispeli do pašnikov na robu posestva kobilarne Lipica, kjer se je pot iztekla na asfaltirano cesto. Po njej smo nadaljevali do kazina, pri katerem smo prečkali glavno cesto in na nasprotni strani ob hišah zavili v gozd.
Še vedno dobro markirana pot se je sprva vzpenjala precej zložno, a smo kmalu dosegli strmo jaso, po kateri smo se začeli vzpenjati kar naravnost v pobočje. Tako smo precej hitro pridobivali na višini in dosegli pot, ki se na Kokoš vzpenja z mejnega prehoda. Po njej smo nadaljevali v levo. Kratek odsek je bil bolj položen, a se je strmina spet stopnjevala, ko smo dosegli gozd. A do koče na Kokoši, kjer se je naš vzpon končal, ni bilo več daleč.
Mimo koče smo zavili levo na kolovoz vzdolž grebena, ki se v smeri Krvavega potoka rahlo spušča. Vzpenjati smo se ponovno začeli na mestu, kjer se z njega v levo odcepi pot proti izviru Vroče in Škocjanskim jamam. Vedno širši markirani poti smo sledili vse do mesta, kjer kažipot proti izvoru Vroče usmerja v levo. Mi smo na tem nadaljevali kar naravnost po poti, ki se nadaljuje brez markacij. Kljub temu ji ni bilo težko slediti in nas je kmalu vzdolž zahodnega pobočja Velikega Gradišča privedla do ponovno markirane poti na njegov vrh iz smeri Krvavega potoka.
Po tej markirani poti smo vrh kmalu tudi dosegli in bili nagrajeni z razgledom, ki ga Kokoš ravno ne nudi. Spust smo nadaljevali po markirani poti proti vzhodu, ki nas je z druge strani pripeljala do izvira Vroče, ki je bil v tem letnem času seveda suh, kal pred njim pa povsem pomrznjen. Od izvira smo se proti Lokvi spustili po sprva precej strmem in razdrtem kolovozu, ki pa mu je bilo kmalu spet laže slediti. Tik nad Preložami se je iztekel na asfaltirano cesto, po kateri smo se spustili do glavne ceste skozi Lokev. Nekoliko presenetljivo se je ravno od tu ponujal najlepši pogled tako na 
Markirana poti proti Vilenici se nadaljuje tudi skozi Lokev, na kar nas tik pred glavno cesto opozorijo tudi planinski kažipoti. Kljub temu smo spregledali markacijo, ki bi nas usmerila skoraj naravnost čez glavno cesto na vzporedno ulico, tako da smo bili nekaj sto metrov prisiljeni slediti precej prometni cesti skozi vas, dokler se nam ni ponudila naslednja priložnost, da dosežemo to isto vzporedno ulico, ki vodi mimo vrtca in osnovne šole. Po njej smo prispeli na cesto za Sežano, po kateri smo nadaljevali vse do levega ovinka, takoj za katerim smo lahko ponovno zavili v desno tik pred pršutarno.
Ob redkih markacijah smo po ulicah nadaljevali mimo parka ter še nekaj križišč do mesta, kjer so nas markacije s ceste usmerile na pešpot ob ograji okrog dvorišča, s katerega nas je prav prijazno pozdravljal pes. Kmalu smo dosegli gozd, kjer smo zaradi mreže številnih poti in redkih markacij za kratek čas pravo pot zgrešili. Držati bi se morali desno ob ograji rumene stavbe, mi pa smo zavili preveč levo in dosegli zaradi strešnikov značilno oranžno obarvan kolovoz nekoliko preveč južno. Seveda smo nanj zavili v levo in le nekaj metrov kasneje se mu je pridružila tudi markirana pot.
Edina posebnost nas je pričakala še tik pred Vilenico, kjer smo naravnost pred sabo že ugledali rdeče planinske kažipote. Čeprav je bila vidna pot, ki je prek kamnite ograde vodila naravnost k njim, so nas markacije usmerile levo okrog travnika, a se je hitro izkazalo, da nas bodo vodile do prav teh kažipotov, pod katerimi je celo skrinjica z vpisno knjigo. Preostalo nam je le še, da zavijemo levo ter se skozi razstavo skal pred vhodom v jamo Vilenico sprehodimo do parkiranega avtomobila.
Lepo vreme nas je ponovno zvabilo na Primorsko. Tokrat smo si za izhodišče izbrali precej neznano vasico Gradin, proti kateri s ceste iz Črnega Kala do 
S parkirišča smo se odpravili proti središču vasi Gradin in pred njenim koncem zavili desno na edinem križišču. Odcep je tudi označen s kažipotom za vas Abitanti, vendar se moramo ozreti, da lahko preberemo napis na njem. Malo prometna cesta je sprva še asfaltirana, v nadaljevanju pa postane makadamska, a še vedno dobro ohranjena. Tik pred Abitanti, ki jih dosežemo v slabi uri, cesta spet postane asfaltirana. Na začetku vasi nas pričaka vodnjak s spominskim napisom, na levi pa se ob poti pod cesto nahaja mogočen hrast, ki bi ga bilo škoda spregledati.
Sprehod skozi vas nam razodene, da se je od našega zadnjega obiska pred slabimi petimi leti, ko je bila povsem zapuščena, marsikaj spremenilo. Predvsem je zdaj v njej nekaj stalnih prebivalcev, ki si prizadevajo razpadajoče hiše ponovno obnoviti ter vanje vrniti življenje. O tem nam je z veseljem več povedal gospodar vaške kantine, ki se potrudi ob kozarčku odličnega domačega refoška pozdraviti prav vsakega obiskovalca, ki ga zanese v vas, če ga le opazi. Svoje pridelke z veseljem proda tudi za domov, ob predhodni najavi pa se je mogoče dogovoriti tudi za bogatejšo pogostitev. Ob takšni gostoljubnosti in prizadevnosti se za prihodnost življenja v vasi ni potrebno bati.
Naša pot se je nadaljevala proti dolini Malinske. Ob prihodu v vas za prvo hišo smo lahko na desni opazili začetek kolovoza, ki kmalu postane še bolj izrazit. Mimo pomrznjenega kala kmalu dosežemo dno doline. Mi smo ravno na tem odseku srečali edine tri pohodnike na celotnem izletu. Kolovoz se v desno nadaljuje tudi po dolini in mu sledimo še naprej vse do gazi prek potoka, ki ga v trenutnih razmerah kljub nekaj metrov širine ni bilo težko prečkati, a v bolj vodnatih obdobjih lahko globina doseže tudi nekaj decimetrov, zato je potrebno računati na brodenje.
Če bi dolini sledili še naprej, bi se lahko ponovno vrnili na izhodišče, mi pa smo raje takoj za potokom zavili ostro levo na drug kolovoz, po katerem smo se sprva nekoliko vrnili v že prehojeni smeri, nato pa smo zavili desno in se ob ogradi povzpeli naravnost v pobočje. Na vrhu pašnika je kolovoz zavil desno in se pridružil še eni makadamski poti, ki se je povzpela iz doline. Že od tod je moč prvič opaziti 
Omenjeni makadamski poti smo tako sledili levo do asfaltirane ceste in nato naredili krajši ovinek do pokopališča, na katerega nas je opozarjal zvonik nad nami. Levo na glavno cesto, desno na začetku vasi in v nekaj minutah smo dosegli želeno mesto. Po krajšem odmoru ob uživanju v razgledu smo se vrnili do točke, kjer smo zapustili makadamsko pot in od tam nadaljevali po glavni cesti mimo vasi Belvedur, do naslednjega križišča s kapelico v sredini. Tu smo zavili levo proti vasi Žrnjovec.
Na koncu vasi smo zavili desno in začeli s spustom v dolino Dragonje. Širši kolovoz smo zapustili ob prvi priložnosti, ko smo lahko ponovno zavili desno v želeno smer. Sprva precej zaraščen in ozek kolovoz je kmalu postal spet bolj prehoden. Hrib pred nami smo med zložnim spustom elegantno zaobšli z zavojem v levo in ponovno v desno prek njegovega pobočja. A tu še nismo vedeli, da se prijetna pot počasi izteka. 
Težave so se začele na mestu, kjer se je kolovoz razcepil v tri smeri. Kot smo kasneje ugotovili, bi najbrž morali izbrati zgornjega, a mi smo se odločili za srednjega, ki se je kmalu povsem porazgubil. Z nekaj truda smo opazili komajda vidno pot, ki bi prav lahko bila le živalska steza, a po njej smo celo med rahlim vzponom še naprej prečili pobočje dokler nismo dosegli spet nekoliko širše poti, po kateri so hojo oteževale številne polomljene veje in polomljena drevesa. Najbrž bi po njej prišli, če bi v razcepu izbrali gornjo alternativo. Prav kmalu se je v levo odcepila še nekoliko manj vidna pot, po kateri smo se v serpentinah vendarle uspešno spustili vse do struge Dragonje. Poleg podrtega drevja nam je pot dodatno oteževalo razmočeno listje in blatna podlaga, zato je bilo potrebno precej previdnosti. Prvič na celotnem izletu nam je planinska obutev prišla zares prav.
K sreči je bila struga Dragonje precej suha, tako da smo ji lahko brez težav sledili do mesta, kjer je z nje v desno končno zavila spet dobro vidna pešpot. Tej smo po levem bregu sledili do mesta, kjer smo strugo ponovno lahko prečkali in na drugi strani opazili nadaljevanje poti. Sedaj smo na desnem bregu ostali kar nekaj časa. Enkrat smo se strugi celo povsem približali in nato ponovno zavili v gozd. Naslednjič, ko smo prišli do struge, pa smo na nasprotnem bregu že lahko opazili Mazurinov mlin, naš zadnji cilj. K sreči tudi prečkanje Dragonje ni bilo težavno in smo zato hitro prispeli do njega.
V nadaljevanju z orientacijo ni bilo prav nikakršnih težav več. Na samem mlinu so nas namreč pričakale markacije markirane peš poti za srce turističnega društva Trsek, po kateri smo se povzpeli vse do vasi Pavliči. Tudi na tem odseku nam je koristila majhna količina vode, saj precejšen del poti vodi kar po strugi potoka, ki napaja Mazurinov mlin. Ko smo pred vasjo spet dosegli asfaltirano cesto, je bil čas, da zapustimo markirano pot, ki vodi proti vasi Trebeše. V nadaljevanju smo sledili kar cesti, najprej do vasi Sirči, nato skoznjo in nazadnje do cerkve v Gradinu kar po trasi, ki smo jo ob prihodu že prepeljali z avtom.
Večino poti, po katerih nas je vodil tokrat izlet, smo poznali že s prejšnjih izletov na Kuk, le da smo jih tokrat povezali v daljšo krožno pot z izhodiščem v Hrastovljah in nasprotno skrajno točko pod spodmoli Velega Badina. Že tako dolgo pot smo si še dodatno podaljšali z nekaj manjšimi orientacijskimi težavami in tako se je že skoraj pričelo mračiti, ko smo se vrnili do parkirišča v bližini cerkve Svete Trojice v Hrastovljah. Zavoljo številnih kažipotov vse od izvoza Črni Kal s primorske avtoceste izhodišča res ni mogoče zgrešiti.
Markacije so nas od parkirišča brez težav vodile skozi vas, a so nas kmalu 
Mimo Zanigrada smo pot nadaljevali pod železniško progo in nato po srednji od treh poti, kateri smo brez težav sledili vse do Zazida, čeprav ni bila označena. Ob igrišču, 
Na vrhu nas je presenetila čreda krav na paši, zaradi katere smo bili na naši poti v nadaljevanju nekajkrat prisiljeni prečkati ograde pašnika. Ravno pri eni takšnih pregrad nas je pričakal ličen kažipot, ki nas je usmeril v levo proti Trem učkam, jami na poti proti Velemu Badinu in Mlinom. Hoja po kolovozu je bila vse do jame precej monotona, a vsaj orientacijsko ni bila zahtevna. Na jamo nas opozori še en kažipot ob poti in je svoji majhnosti navkljub vredna ogleda, še posebej ker se nahaja le nekaj korakov s poti.
Po krajšem postanku smo seveda spet nadaljevali pot po kolovozu vse do razcepa, na katerem so nas markacije usmerile desno na pot vse do roba borovega gozda. Še en razcep, še enkrat zavijemo desno, skozi gozd in zlagoma navzdol. Kmalu dosežemo ozka asfaltirano cesto, ki jo prečkamo in po nadvse kratkem odseku pešpoti zavijemo desno na kolovoz. Ta se je iztekel na še en kolovoz, kjer smo prvič imeli nekaj težav z orientacijo. Še vedno smo mnenja, da markacija na drevesu na nasprotni strani kolovoza usmerja naravnost naprej na pešpot, ki se že po nekaj deset metrih povsem razgubi v travi. Pravilna pot seveda vodi levo, rahlo navzgor, kar kmalu potrdijo nove markacije.
Sprva prijetno razgiban kolovoz postane precej bolj razdrt, ko spust postane bolj izrazit. Domačini so se s to težavo spopadli na zanimiv način: tako da so na najbolj problematičnih mestih zabetonirali zgolj posamezno kolesnico. Ta nenavadnost nas je tako prevzela, da smo na ostrem desnem ovinku pred koncem tega kolovoza spregledali, da se markirana pot odcepi v levo. Tako smo končali v vasi Dvori in bili prisiljeni nekaj časa slediti asfaltirani cesti, ki vodi do nje. Sicer bi jo lahko zapustili na prvem ostrem desnem ovinku in si tako prihranili vsaj nekaj poti, a smo to ugotovili prepozno. Tako smo z nje zavili blago levo po zares ozki asfaltirani cesti, ki se je takoj zatem obrnila ostro levo v smeri našega cilja.
Na mestu, kjer markirana pot prečka “našo” cesto, smo se ji seveda pridružili v desno. Le nekaj metrov kasneje se razcepi na dva dela. Desni vodi direktno proti Sv. Kviriku, levi pa vodi pod spodmole Velega Badina. Seveda smo sledili slednjemu ter si privoščili postanek pod spodmoli in ob naravnem mestu. Markirana pot sicer vodi pod spodmoli vse do peči Orlovega gnezda, a s pasjo družbo plezanje ni prišlo v poštev, zato smo se vrnili nekoliko nazaj in se nato po neoznačeni, a dobro vidni poti povzpeli v pobočje. Šele na tem odseku smo srečali prve izletnike, ki so se v obratni smeri spuščali proti spodmolom.
Mi smo poti seveda sledili vse do Sv. Kvirika, od tam naprej pa proti Lačni po označenem kolovozu vse dokler se ni iztekel na asfaltirano cesto. To smo prečkali in se po kratkem odseku pešpoti spustili do ceste v Movraž, ki smo jo ravno tako le prečkali ter spet nadaljevali po (redko) markirani poti, ki je sprva od nas zahtevala kar nekaj pozornosti. Prvič le nekaj korakov od ceste, ko je bilo potrebno zaviti levo proti nekoliko bolje vidnemu kolovozu, nato pa še enkrat, ko se je ta za nekaj metrov spustil, da smo obšli travnik, prek katerega ni vodila nobena pot.
S tem je bilo orientacijskih težav dokončno konec. Do grebena med Kukom in Lačno smo se povzpeli po zelo prijetni gozdni poti, za katero bi morali vedeti takrat, ko smo se s tega grebena