Planina
Zadnjo nedeljo smo se odločili za vzpon na Planino nad Vrhniko. Avtocesto smo zapustili na izvozu za Vrhniko, v križišču zavili levo in nato pri naslednjem semaforju za odcepom proti Borovnici desno. Tej cesti smo naravnost sledili vse do velikega parkirišča, ob robu katerega nas je pričakal tudi zanimiv kažipot za Planino in razgledni stolp na njej.
Seveda smo kažipot upoštevali. Pot nas je sprva vodila po makadamskih cestah mimo hiš, nato pa nas usmerila na kolovoz, ki nas je čez čas pripeljal v gozd. Kmalu za tem smo prispeli do Županove klopi, kjer se je pot za Planino razcepila. Izbrali smo levo alternativo mimo Bukve. Široka zložna pot, prekrita z listjem je le enkrat bila rahlo izpostavljena in kamnita, pa še tam je bila zavarovana z ograjo na zunanji in vrvjo na notranji strani. Mimo klopi za “tazmatrane”, ob kateri so bili na drevesu res številni kažipoti za vse okoliške poti smo nadaljevali z vzponom in kmalu dosegli Zavetišče na Planini in razgledni stolp ob njem. Zaradi meglenega ozračja smo se zadovoljili zgolj s pogledom z roba brega in se na stolp sploh nismo vzpenjali.
Po isti poti smo se vrnili zgolj do prvega kažipota za Blatni dol, Lintvern in Stari maln. Tam smo zavili desno ter mimo ajdovske stopnje široki ravni poti sledili vse do mesta, kjer nas je kažipot za Lintvern usmeril levo po strmini navzdol. Pobočje je zaradi obilici listja zahtevalo nekaj več previdnosti, dokler steza ni nenadoma zavila ostro desno in prečila pobočje do Lintverna – zanimivega kraškega izvira, ki bruha vodo v nerednih časovnih intervalih. Glede na majhne količine deževja v zadnjem času seveda nismo imeli te sreče, da bi izbruh dočakali, tako da smo se morali zadovoljiti z ogledom z mahom poraščenih skal, po katerih se voda iz izvira spusti v dolino.
Tudi mi smo od izvira nadaljevali svojo pot v dolino proti Staremu malnu. Čakala nas je le še krajša strmina, nato pa smo se ob potoku sprehodili do Koče v Starem malnu in od tam nadaljevali po makadamski cesti proti Vrhniki. Čez nekaj ovinkov nas je markacija s ceste ponovno usmerila v levo. Markirana pot nam je nekoliko skrajšala hojo pa ovinkasti makadamski cesti, v zameno pa smo se morali povzpeti prek hriba, ki ga cesta obide. Vseeno je bila hoja po tej poti mnogo prijetnejša, kot bi bila hoja po cesti, na katero smo se ponovno vrnili šele nedaleč od našega parkirišča. Od tam smo do avtomobila prispeli v le nekaj minutah.
Minulo soboto smo se odpravili na najvišji vrh Polhograjskega hribovja – Tošč. V Polhovem Gradcu smo pri avtobusni postaji zavili desno proti 
Od tod smo se po cesti peš odpravili ostro desno, kamor so nas usmerjale markacije za Grmado čez Setnico. Ovinkasti cesti smo bili prisiljeni slediti še nekaj časa, dokler nas markacije niso usmerile levo v breg. Med hitrim vzponom, na kar so nas opozarjali tudi napisi z nadmorsko višino na drevesih ob poti, smo po gozdni poti kmalu dosegli kmetijo na Setnici, mimo katere smo po travniku in skozi borov gozdiček nadaljevali pot na Grmado. Pod sabo smo opazili cerkvico Sv. Uršule, odpirali pa so se nam tudi vse lepši razgledi na Polhograjsko goro in druge okoliške vrhove.
Kmalu smo pred sabo zagledali tudi kamniti vrh Male Grmade, najlepše razgledne točke na celem izletu. Na njem smo si privoščili krajšo malico in se nato odpravili naprej proti Grmadi. Po krajšem spustu do sedla nas je čakal še nekoliko strmejši vzpon okrog vrha in že smo bili na prvem cilju dneva, ki pa je bil precej oblegan, zato se na njem nismo dlje zadržali. Raje smo se po strmi poti spustili naprej proti Gontam, od tam pa po prijetni gozdni poti, ki je bila le mestoma nekoliko bolj strma, prek Malega Tošča do našega končnega cilja, Tošča.
Oba omenjena vrhova sta poraščena z gozdom, zato obiskovalcev ne razveselita z razgledom. Morda je bilo tudi zato obiskovalcev manj kot na Grmadi, a vrh in pot na njega na ta dan vseeno ne bi razglasil za zapuščena. Po krajšem počitku in vpisu v vpisno knjigo smo se vrnili do Gont, tam pa smo se spustili proti Mačkovemu grabnu, kamor nas je usmeril kažipot za Polhov Gradec.
Po z listjem prekriti poti smo kmalu prispeli do razpotja. Odločili smo se za levo senčno pot, ki jo priporočam zgolj tistim z ustrezno obutvijo, ki jim ni odveč kdaj pa kdaj stopiti v potok in si poiskati najprimernejšo pot. Hitro smo se namreč spustili do struge potoka, ob kateri se je sicer mestoma videlo sledove poti, sicer pa so pravo smer občasno potrdile le markacije na drevesih, pot po strugi pa smo si kar izbirali sami. Vsekakor je šlo za najbolj zanimiv del poti, kateremu se izognite le po močnejšem deževju. Takrat je gotovo primernejša izbira desna sončna pot. Ko senčna pot ponovno zavije iz struge se združi s sončno, skupaj pa nas kmalu pripeljeta do prvih hiš v Mačkovem grabnu, do katerih vodi tudi asfaltirana cesta, po kateri smo se med občasnim umikanjem avtomobilom spustili do našega parkirišča.
Ker je vremenska napoved za nedeljo pred 14 dnevi še najlepše vreme obetala v vzhodnem delu Slovenije, smo se 
Vzpon smo pričeli po desni poti mimo Babe, ki skozi jesenski gozd vodi po precej strmem grebenu. Kmalu po začetku vzpona smo še enkrat prečkali cesto, ki mimo našega parkirišča pelje vse do doma na Boču. Sicer ni ravno prometna, a zaradi nepreglednosti nekaj previdnosti vseeno ni odveč. Strmina se nadaljuje vse do Babe – skale na višini 535 m, od koder se odpre lep pogled na Poljčane. V nadaljevanju pot postane širša in bolj položna vse do doma. Kljub vzornim markacijam je potrebno nekaj več pozornosti, ko se pot za nekaj deset metrov pridruži kolovozu, da ne spregledamo mesta, kjer z njega ponovno zavije levo v breg. Takoj za tem se ne smemo pustiti zmesti številnim puščicam na drevesih, ki kažejo v levo, čeprav se markirana pot nadaljuje naravnost oz. rahlo v desno.
Kmalu dosežemo 
Brez presenečenj kmalu dosežemo vrh, ki pa še ne pomeni konec vzpona, vsaj v kolikor si želimo lepega razgleda. Na vrhu Boča je namreč postavljen razgledni stolp, ki sega nad vrhove dreves, ki ga preraščajo, in tako v lepem vremenu ponuja lep razgled na širšo okolico. Naše jutro obljubam vremenarjev navkljub niti na Štajerskem ni bilo najbolj obetavno, a se je medtem vendarle dovolj razjasnilo, da nismo bili v celoti prikrajšani za razgled, čeprav je bilo ozračje še vedno precej megleno.
Da se ne bi vračali po isti poti, smo se odpravili mimo stolpca proti drugemu vrhu Boča, na katerem je postavljen oddajnik, ki ga obdaja ozko zaprto vojaško območje. Markirana pot vodi tik ob njegovi ograji, celo skozi ostanke ograje, ki je v jugoslovanskih časih varovala precej širše območje. Čeprav so stebri precej dotrajani in je ograja na mestih, skozi katera vodi pot, odstranjena, so nas vseeno zmotili ostanki bodeče žice le nekaj metrov od poti, ki se zdijo nevarni tudi za živali v gozdu. Ko obidemo ograjo, se za nekaj sto metrov pridružimo še dostavni cesti do vojaškega območja, nato pa po gozdni poti pričnemo s spustom v dolino.
Kmalu po začetku spusta nas čaka odločitev med dvema alternativnima potema v dolino. Mi smo izbrali desno pot čez Balunjačo, ki je na kratkem odseku sicer nekoliko bolj izpostavljena, a varovana z jeklenicami in zahteva le nekaj previdnosti. Kmalu po združitvi obeh poti dosežemo kolovoz proti Domu na Boču, a mu sledimo le kratek čas, nato pa se v desno proti Poljčanam spustimo po zložni gozdni poti. Ta je nekaj več previdnosti zahtevala le zaradi velike količine listja, s katerim so bile prekrite vse neravnine in kamenje. Ko prečkamo cesto za Dom na Boču, smo že skoraj na cilju in v le nekaj minutah že dosežemo parkirišče.
Praznično soboto smo izkoristili za vzpon na 
Od izhodišča smo se v vas odpravili po ozki asfaltirani bližnjici, že na prvi hiši v vasi pa nas je pričakala markacija, kakršne so nas spremljale vse do vrha Vremščice. Po asfaltu smo bili prisiljeni hoditi le še do konca vasi, kjer smo zavili levo na kolovoz, ki nas je skozi jesenski gozd zlagoma pripeljal do mesta, kjer markirana pot prečka cesto med Divačo in Pivko. Ker je na tem mestu dovolj prostora za parkiranje, se marsikdo na Vremščico raje odpravi od tod, kar smo spoznali tudi med vračanjem, ko so bili tu parkirani številni avtomobili.
Na drugi strani ceste se kolovoz že po nekaj korakih spremeni v gozdno pot, ki je še vedno odlično označena. Z izjemo dveh ostrih zavojev vodi v isti smeri vzdolž strmega južnega pobočja Vremščice in pri tem precej hitro pridobiva na višini. To se spremeni šele, ko dosežemo konec gozda in se začnejo odpirati kraški travniki proti vrhu. Takrat se pot obrne skorajda naravnost proti vrhu, z vsakim korakom pa se nam odpira lepši razgled proti jugu, ki ga je kalilo zgolj nekoliko megleno ozračje.
Vremščica je najlepša spomladi, ko na njej zacvetijo številne rože, a tudi v tem letnem času ni brez svojih čarov, čeprav se travniki predstavljajo v bolj rjavih tonih. Z grmov nase opozarja brin in šipek, najlepše presenečenje pa so bile številne dežnikarice, ki so se skrivale v poležani travi. Prvo smo našli že med vzponom, zato smo med vrnitvijo pobočja prečesali bolj temeljito in jih našli še precej več.
Še najmanj prijetno je bilo zadrževanje na samem vrhu, kjer nas je pričakal mrzel veter, ki je s seboj nosil tudi drobne zmrznjene kapljice, čeprav je bilo nebo povsem jasno. Kljub temu izletnikov z vseh smeri že v zgodnjem dopoldnevu ni manjkalo, v kar smo se lahko prepričali že na lastne oči, vpisna knjiga pa je to le še potrdila. Gre za zares priljubljen izletniški cilj, tudi v tem letnem času. Videli smo celo gorskega kolesarja, ki se je na vrh povzpel iz smeri Škocjanskih jam. Mi smo se do izhodišča vrnili po isti poti.