Uskovnica
Zadnje čase sem se nekoliko polenil, pa ne toliko pri potepanju po Sloveniji kot pri opisovanju teh svojih potepov. Če nočem, da mi preveč podrobnosti uide iz spomina, je res že skrajni čas, da nadoknadim nekaj zamujenega. Začel bom z drugo soboto v juliju, ko smo se odpravili na Uskovnico, a smo pot začinili z ne pretežkim orientacijskim izzivom, ker smo si zaželeli krožne poti. Za izhodišče nam je služil ne najbolj znan zdravilni gaj pri Razpotju. Do njega nas pripelje makadamska cesta z Rudnega polja proti Uskovnici. Kot smo spoznali kasneje, bi lahko avto pustili prav v križišču pri zdravilnem gaju, a smo ga par ovinkov više, tako da smo del poti do tja po nepotrebnem opravili kar trikrat.
Po ogledu zdravilnega gaja smo se vrnili po makadamski cesti do mesta, kjer se je s ceste za Uskovnico odcepila cesta proti planini Konjščica in nadaljevali po njej. Pri tem smo ves čas intenzivno iskali mesto, kjer bi se strmina na levi strani ceste toliko ublažila, da bi si lahko obetali varne poti prek sicer suhe soteske potoka Ribnice. Po zelo kratkem poskusu s kamnito potjo, ki se je spuščala vedno strmeje, dokler je ni nenadoma zmanjkalo, smo prispeli do hudo zaraslega kolovoza, ki sicer ni bil videti pogosto v uporabi, a se je kasneje izkazal za zelo posrečeno izbiro. Po njem smo se blago spuščali dokler se ni uravnal in precej ostro obrnil v levo vzdolž soteske. To nam ni ustrezalo, zato smo se odpravili kar naprej proti njenemu robu skozi enostavno prehoden gozd. Ko smo ga dosegli smo spet skoraj obupali, saj je bila strmina še vedno precejšnja, ko smo ugledali dobro uhojeno pot, ki jo je ubrala prečno na strmino pobočja in nas prav zložno pripeljala do struge, prek nje in še mnogo prijetneje nazaj do precej razdrte kamnite ceste na drugi strani, ravno na sredini pod nekakšnim pašnikom, čez katerega smo se povzpeli do podobne ceste nekaj deset metrov višje, ki se je izkazala za markirano pot z Uskovnice proti Konjščici.
Pravokotno prek nje smo skočili še do travnika poleg brunarice Kavka, od koder se nam je odprl prelep razgled na Vogel. Po krajšem počitku in prijetnem klepetu z lastniki smo se vrnili na markirano pot in se po njej spustili do Planinske koče na Uskovnici. Tam smo se okrepčali s kislim mlekom in žganci ter se po krajšem neuspešnem iskanju točne lokacije, kjer naj bi bilo, sodeč po tablah in besedah sosedov, mogoče kupiti domačo skuto in sir, brez presenečenj vrnili po makadamski cesti do križišča pri zdravilnem gaju in naprej do našega parkirišča. Za tiste, ki bi radi ponovili našo tokratno pot, priporočam obratno smer, saj je na desnem bregu začetek poti v sotesko pri že omenjenem pašniku mnogo lažje najti. V skrajnem primeru pa vedno lahko nadaljujete okrog soteske do mesta, kjer se srečata poti za Konjščico z obeh strani soteske in se vrnete po drugi strani.
Danes smo se odločili za sprehod po Poti Triglavske Bistrice v dolino Vrat. Zapeljali smo se do slapu Peričnik in tako izpustili manj zanimiv odsek od Rosa do Peričnika, ki smo ga nedavno že prehodili v zimskih razmerah. Za začetek smo se po desnem bregu Peričnika povzpeli prav pod slap, ki nas je s svojo vodnatostjo privabil s parkirišča. Osveženi od njegovega pršenja smo se vrnili nazaj do parkirišča in nadaljevali po makadamski cesti v notranjost doline.
Že po nekaj metrih se je pot s ceste odcepila levo navzdol proti Bistrici, ki je močno zaznamovala začetni del našega današnjega izleta. Pot nas je namreč ves čas vodila v njeni neposredni bližini, številni večji in manjši izviri na levem bregu pa bi od nas zahtevali kar nekaj dodatne previdnosti, če ne bi imeli vodotesne obutve in pohodnih palic. Od vsega nas je najbolj navdušila zavesa curljajoče vode z brega nad nami skoraj na samem začetku poti. Postopoma se je pot vendarle začela odmikati od struge in nato skozi gozd tudi precej intenzivno vzpenjati proti kolovozu nad nami.
Kolovoz se je kmalu sicer spet zožil v običajno pešpot in nas pripeljal pod Galerije, ki so verjetno poleg Peričnika najbolj znana znamenitost doline. Razgibana pot nas je od tam še nekaj časa med postopnim vzpenjanjem vodila skozi gozd, nato pa se je ponovno pridružila makadamski cesti v dolino, ki je bila večino časa visoko nad nami. Do našega cilja smo tako sledili tej cesti, delno makadamski in delno asfaltirani. K sreči v zgodnjih dopoldanskih urah ni bilo veliko prometa, zadostna vlažnost pa je preprečevala prašenje za vozili, ki so šla mimo nas, tako da pot ni bila pretirano neprijetna. Po krajšem počitku pri Aljaževem domu, kjer smo se tudi nekoliko okrepčali, smo se po isti poti vrnili v izhodišče.