Škavnica
Vabljivosti navkljub smo zaradi pasje družbe nadaljevali pot naravnost in čez čas dosegli mesto, kjer je tudi običajna pot na Plaz zavila ostro desno in se na naslednjem ovinku nazaj v levo združila z bližnjico. V drugi polovici se je pot po krajši ravnini začela viti skozi listnat gozd, ki je bil vključno s podrastjo obarvan v prelepe jesenske barve. Kmalu smo prispeli do klopi in s tem skorajda do prvega cilja, saj je bil vrh Plazu oddaljen le še petdeset metrov v levo. Kljub ne najbolj jasnemu vremenu nam je ponudil lep razgled na celotno Vipavsko dolino, nad sabo pa smo prvič zagledali tudi Škavnico - naš končni cilj.
Vrnili smo se do klopi in sprva po ravnem nadaljevali po dobro markirani poti za Abram. Kaj kmalu se je strmina spet začela stopnjevati. Pot je nato kar nekaj časa vijugala, z leve pa so se nanjo priključile številne markirane in nemarkirane poti, verjetno večinoma proti Vipavi. Na eni od skal sredi poti smo opazili tudi skoraj povsem izbrisano markacijo, ki je v desno najverjetneje usmerjala proti Gradiški Turi na precej zaraščeno pot. Zanimivo bi bilo izvedeti zgodbo te nekoč markirane smeri. Naslednji odcep, pomemben za nas, smo dosegli šele pri kapelici in vpisni knjigi na robu Nanoške planote, kjer smo zavili levo proti Abramu, medtem ko je desna pot vodila proti Gradiški Turi.
Nedaleč od tega razcepa, se s poti proti Abramu ostro v levo odcepi kolovozna pot, ki sicer ni markirana, vendar je kljub temu ni mogoče zgrešiti. Njej smo brez vidnih odcepov sledili kakšne četrt ure, potem pa nas je v blagem desnem ovinku na levi nase opozorila zanimiva kamnita skulptura in nas usmerila na levo v gozd proti vrhu Škavnice. Od tod pa do vrha so nas ob že tako dovolj dobro shojeni poti usmerjale še puščice na skoraj vsakem drevesu, tako da se res ni bilo več mogoče izgubiti. Čeprav na vrhu ni vpisne knjige, je dobro označen, tik pod njim pa je tudi lepo urejena klop, ki poleg lepega razgleda na Plaz, Vipavo in Vipavsko dolino ponuja tudi pogled na zanimivi kraški pojavi, s katerimi so prepredene skale, ki so pravi zaščitni znak tega vrha in po katerih je verjetno tudi dobil ime. Ko smo se po krajšem počitku nagledali vsega, kar nam je vrh imel ponuiditi, smo se po isti poti vrnili do izhodišča.
Prvo novembrsko soboto smo se po ozki cesti skozi Podpeč zapeljali do Zazida in parkirali ob tabli z zemljevidom pred koncem vasi. Naš cilj je bil travnati vrh Lipnika. Po ogledu turistične table z zemljevidom in varovanega kala za njo smo se mimo vaškega pokopališča povzpeli do vrha vasi, od tam pa desno proti vzhodu, vse do ceste, ki proti železniški postaji vodi od igrišča nekaj sto metrov zunaj vasi. Med vračanjem smo ugotovili, da je tam tudi makadamsko parkirišče, ki bi bilo dobra alternativa naši izbiri, če v vasi ne bi bilo prostora.
Začetek poti je bil zaznamovan s precej dolgim in enoličnim vzponom proti železniški postaji, ki je od vasi oddaljena kake pol ure hoda. Vedno bolj zdelana cesta nas je vodila mimo odlagališča in vodnega zajetja, pa tudi odcepa proti Evgenovemu spomeniku. Srečali smo le terensko vozilo s policistoma, ki sta bila očitno na rednem obhodu, prehitel pa nas je motorist, ki se je bržkone s svojim prevoznim sredstvom odpravljal proti Lipniku in ostalim travnatim vrhovom kot mi. K sreči smo ga v nadaljevanju videli le v daljavi. Nedaleč pred železniško progo smo se s ceste po markirani bližnjici povzpeli do povsem zapuščene postaje. Doma smo s pomočjo voznega reda, ki smo ga na postaji iskali zaman, ugotovili, da dnevno tu ustavijo le še trije vlaki, ki verjetno nimajo veliko potnikov.
Železniško progo smo prečkali in nato zavili desno proti našemu cilju. Po precej slabo vzdrževani kolovozni poti, od katere pogosto le ena kolesnica ni bila zarasla, smo nadaljevali s postopnim vzpenjanjem skozi gozd. Kmalu smo na desni lahko stopili prav do roba, od koder se nam je ponudil lep pogled na nižje predele Krasa in proti morju. Našo pozornost je pritegnilo tudi zanimivo prvomajsko spominsko obeležje, ki smo ga opazili. Pot nas je nato ponovno zapeljala v gozd, kjer smo za nekaj časa ostali brez razgleda. Označba na tleh nas je enkrat sicer povabila na večjo razgledno skalo na desni, a smo bili precej razočarani.
Kmalu po tem, ko se je v levo odcepila nemarkirana pot proti Zalipniku in Goliču, smo gozd ponovno zapustili in pot nadaljevali po kraških travnikih, na katerih nas je sonce za ta letni čas kar pošteno pregrelo. Ponovno so se nam ponudili tudi številni lepi razgledi, med drugim prvič tudi na naš cilj Kojnik. Po omenjenih travnikih smo vijugali in se zlagoma vzpenjali kar nekaj časa, dokler se ni pod Lipnikom skoraj pravokotno v levo odcepila dobro markirana pot proti vrhu.
Po kratkem vzponu neposredno skozi gozd smo dosegli južni skalni rob Lipnika, vzdolž katerega se pot vije v nadaljevanju. To je tudi edino območje, kjer je zaradi ozke poti morda ne nekaj mestih potreben kanček bolj previden korak. Ko smo dosegli konec skalnega roba, je preostala še vrnitev nazaj do vrha Lipnika vzdolž njegovega gornjega roba. Pred tem smo na desno naredili še ovinek do spominskega obeležja iz druge svetovne vojne. Na vrhu nas je pričakal čudovit razgled na slovensko (in italijansko) Primorje od juga do zahoda ter na sosednje travnate kraške hribe in Kojnik v preostalih smereh neba. Na severu se je v daljavi ponosno kazal Slavnik z Grmado, proti severozahodu pa se je lepo videl celo Triglav. V jugovzhodni smeri smo v daljavi lahko videli celo Kvarnerski zaliv. Z vrha smo se po prijetnem klepetu z italijanskima planincema, ki smo ju tu srečali, zaradi ne več zgodnje ure in motečega vetra odločili, da obisk preostalih vrhov v okolici prihranimo za drugo priložnost, ter se po isti poti vrnili v zavetje pred vetrom in proti našemu izhodišču.
Na praznični četrtek, 1. novembra, smo se zapeljali v Podgorje in od tam na Kojnik ter proti Kraškemu robu. Izbira se ni izkazala za najboljšo, saj sonca kljub drugačnim vremenskim napovedim ni bilo ravno veliko, predvsem v višjih predelih pa nas je pošteno prepihala tudi burja, ki nas je sicer spremljala kar ves čas. Smo pa bili zavoljo odlične vidljivost nagrajeni s čudovitimi razgledi, tako da nam ob koncu dneva vendarle ni bilo žal.
Parkirali smo na urejenem turističnem parkirišču ob športnem igrišču, kjer smo si na tabli lahko ogledali tudi zemljevid s potmi na okoliške vrhove. Na drugi strani igrišča smo pri kapelici zavili desno na makadamsko cesto, ki smo se je držali še lep čas. Glede na zemljevid bi sicer kmalu morali z nje zaviti na markirano pot v levo, ki pa smo jo zaradi nepozornosti (in tudi ne najbolj očitnih markacij, kot smo ugotovili med vračanjem) zgrešili. Ko smo se tega zavedli, se nismo želeli vračati, zato smo nadaljevali po poti, ki smo jo sprva načrtovali za vrnitev. Markacij na njej vse do začetka blagega vzpona sicer ni bilo, pa tudi v nadaljevanju so bile redke, vendar pa tudi ne prave nevarnosti, da bi pot zgrešili, saj ni bilo nobenih odcepov.
Ko smo dosegli širšo makadamsko cesto, ki se vzpenja iz Praproč, smo na njej seveda zavili v levo, da smo se ponovno obrnili proti našemu cilju. Kar nekaj časa smo ob postopnem vzpenjanju držali smer, vzporedno s Kraški robom. Cesto, ki je sicer bila v vedno slabšem stanju, smo zapustili šele na naslednjem očitnem odcepu v levo (ponovno proti Kojniku, saj smo medtem že bili na njegovi južni strani). Ta nas je popeljala mimo lovskega zavetišča, ki je na prvi pogled še najbolj spominjalo na kontejner, vendar pa se je kmalu spet obrnila proti vzhodu, tako da smo ob prvi očitni priložnosti spet zavili v levo na precej opuščeno kolovozno pot, ki nas je popeljala okrog Kojnika v nasprotni smeri.
Šele tu se nam je pogled na okolico počasi začel odpirati, saj smo se znašli na pretežno travnatih južnih in zahodnih pobočjih Kojnika. Najprej smo si lahko ogledali cesto vzdolž Kraškega roba, po kateri smo se vzpenjali, kmalu se nam je odprl pogled na morje, preden smo dosegli markirano pot na Kojnik iz Podgorja, po kateri smo se prvotno nameravali vzpeti, pa se nam je odprl pogled že vse do Kopra in Trsta, v daljavi pa smo videli celo obrise italijanske obale Jadrana.
Ves čas se je stopnjevala tudi burja, kljub temu pa smo se odločili, da se po markirani poti povzpnemo še prav na vrh Kojnika, kjer nas je res pošteno prepihalo, smo se pa kljub temu vpisali v vpisno knjigo ter se naužili še pogleda proti Slavniku in Grmadi na severu ter proti Goliču in drugim travnatim vrhovom na vzhodu. Lepotam navkljub nas je veter hitro pregnal v zavetje gozda in doline, kamor smo se spustili po direktni markirani poti proti Podgorju.
Med vračanjem smo ugotovili, da bi na začetku izleta z makadamske ceste v levo morali zaviti na neizrazit kolovoz, na kar je sicer tudi opozarjala markacija, vendar pa njena lega res ne pomaga najbolj pri odločitvi, ali nadaljevati po makadamu ali po kolovozu. Sedaj vemo za drugič, ta zapis pa bo morda z napačne poti odvrnil še koga drugega. Po vrnitvi na parkirišče smo se odpeljali do Gostilne pod Slavnikom na začetku Podgorja, kjer so nam postregli z odlično jelenovo pečenko, na katero pa smo čakali skoraj dve uri, kar je vtis precej pokvarilo. Glede na predhodne pozitivne kritike gostilne smo se nehote spraševali, ali je šlo za slučajen dogodek, ali pa se strežba vedno prične šele proti drugi uri, čeprav je gostilna odprta že prej, saj tudi drugi gostje niso bili postreženi hitreje.