Bistriški Vintgar
Do ne prevelikega parkirišča na vhodu v Bistriški Vintgar nas pripelje asfaltirana cesta, na katero zavijemo s krožišča pred Impolom v Slovenski Bistrici. Pravi je en izvoz pred vhodom v tovarno Impol, so pa vključno od krožišča naprej v vseh križiščih kažipoti, ki usmerjajo k Bistriškemu Vintgarju, zato je skoraj nemogoče zaiti. Ko si na robu parkirišča preberemo tablo s podatki o zaščiti tega naravnega spomenika, se odpravimo navzgor po sprva precej strmi in blatni poti na levem bregu Bistrice. To se kmalu spremeni, ko pot v sotesko zavije levo z gozdne ceste, nedaleč od tod pa tudi prvič prečkamo Bistrico in nadaljujemo po desnem bregu.
Sprva položno nadaljevanje poti se prevesi v prvi strmejši vzpon, ki nas kar precej odmakne od toka Bistrice. Dobršen del pridobljene višine izgubimo v spustu proti rimskemu kamnolomu. Prek brvi, na katero nas opomni kažipot, lahko pridemo na levi breg in povsem do njega, vendar pa se v nasprotju s planinskim zemljevidom markirana pot nadaljuje po desnem bregu, zato se bo potrebno vrniti. Pot se brž spet nadaljuje navkreber in postane ožja. Proti koncu tega drugega vzpona nas kažipot opomni na odcep v desno proti slapu Šum. Ta pot se zlagoma spusti proti toku Bistrice. Ko nas pripelje do drevesa s precej zbledelo markacijo v neposredni bližini potoka, se lahko ob njem z nekaj spretnosti še nekoliko spustimo in zavijemo za skalo, od koder se nam ponudi lep pogled na slap.
Ko se naužijemo lepote, se vrnemo do že omenjenega drevesa, kjer se lahko vzpnemo po skalah navzgor in nadaljujemo po varovani poti ob slapu. Precej strm vzpon, ki zahteva nekaj več previdnosti, nas pripelje nazaj do poti, ki smo jo zapustili za ogled slapu, ne da bi se nam bilo potrebno vračati. Na stičišču obeh poti nas pričaka še ena tabla o Bistriškem Vintgarju, kakršno smo že srečali na začetku poti, le nekaj metrov naprej pa se v levo odcepi pot proti Ančnikovemu gradišču. Mi nadaljujemo desno prek dveh pritokov Bistrice, kmalu pa prek brvi tudi ponovno na njen levi breg, na katerem bomo ostali celoten preostanek poti.
Značaj te poti se od tod naprej kar precej spremeni. Čeprav je še vedno dobro vzdrževana in varovana, zahteva nekoliko stabilnejši korak, ko prek skal in korenin napredujemo po mestoma strmih pobočjih potoka. V zameno se nam Bistrica pokaže v svoji najbolj živahni in slikoviti luči. V tem delu poti bomo srečali kar nekaj že razpadajočih opuščenih mlinov, ki nas opominjajo na pomen potoka za lokalno gospodarstvo v preteklosti. Čez slabo uro hoje se pobočja postopoma uravnajo, tok Bistrice pa se umiri. Pot postane lažja, a tudi nekoliko manj zanimiva, vseeno pa se nam splača nadaljevati vsaj do Maroltove jelke, do katere je še manj kot pol ure. Gre za najdebelejšo jelko v tem delu Evrope, katero si je res vredno ogledati. Nanjo nas opozori dobro vidna tabla, nahaja pa se na nasprotnem bregu Bistrice, kamor nas pripelje še ena brv. Od tod lahko pot nadaljujemo po levem bregu proti Močniku ali pa se po desnem bregu vrnemu proti izhodišču prek Urha. Ob vročih dneh, kot je bil današnji, pa se je verjetno najbolje vrniti kar po isti poti, kjer nas pred vročimi sončnimi žarki varuje gozd, Bistrica pa doda še nekaj zares dobrodošle svežine.
Najboljše izhodišče za ogled številnih zanimivosti ob koncu doline Kamniške Bistrice je parkirišče pod domom v Kamniški Bistrici, kjer se konča asfaltirani del ceste v tej dolini, na katero zavijemo v Stahovice levo s ceste iz Kamnika za Gornji Grad. Kot večina tovrstnih parkirišč se tudi to ob koncih tedna kljub svoji velikost kmalu zapolni, zato je dobro prispeti dovolj zgodaj. Prva zanimivost je izvir Kamniške Bistrice, ki je od parkirišča oddaljen komajda kakšno minuto. Ob umetnem jezeru na nasprotni strani ceste, kot je parkirišče, nas levo ob njem usmeri kažipot, a tudi brez njega nam iskanje tega vodnatega izvira ne bi smelo povzročati težav.
Od tod se lahko vrnemo nekoliko nazaj ob cesti, po kateri smo prispeli do parkirišča. Kmalu dosežemo velik kažipot, ki nas usmerja proti Plečnikovemu dvorcu in spominskemu parku. Čeprav moramo sodeč po planinskem zemljevidu za pešpot proti soteski Predaselj zaviti desno na to cesto in nato kmalu levo na markirano pot, njenega začetka tu ne bomo našli, čeprav nas bo do nje pripeljala katera od številnih bližnjic, ki res zavijajo v levo pred mostom čez Bistrico. A če nadaljujemo še nekaj metrov naprej po asfaltu, se bo obljubljena markirana pot kmalu res odcepila levo z nje.
Ko dosežemo križišče pešpoti, lahko zavijemo levo, kot nas usmerjajo markacije, morda še bolj zanimiva alternativa pa je označen kratek spust navzdol do Malega izvirka, od koder se lahko nato naprej ponovno povzpnemo na markirano pot. Kmalu prispemo do Velikega Predaslja, ki si ga lahko najbolje ogledamo z betonskega mosta, po katerem vodi cesta čez Bistrico na tem mestu. Pešpot se še nadaljuje po levem bregu Bistrice in jo nato prečka prek lesene brvi. Kmalu po tem se markirana pot razcepi. Levo navzdol se spustimo do Bistrice med obema Predasljema, od koder se ponuja predvsem zelo lep pogled na Mali Predaselj, medtem ko bi desno lahko nadaljevali po Koželjevi poti po desnem bregu Bistrice skoraj povsem do Kamnika.
Po ogledu soteske se vrnemo do mostu, s katerega smo si ogledovali Veliki Predaselj in ga prečkamo. Takoj nato zavijemo desno ob Bistrici, kamor nas usmerijo kažipoti za spominski park in Plečnikov dvorec. Po nekaj lepih pogledih na Bistrico in njen zares slikovit desni pritok, ki izvira tik nad njo, kmalu pridemo do prostora za piknik pri Jurju, kjer se pot združi s cesto, po kateri bi prišli, če bi sledili prvemu kažipotu za spominski park, mimo katerega smo šli na poti do Predaslja. Kmalu pridemo do na žalost opuščenega Plečnikovega dvorca in mimo njega nadaljujemo pot za spominski park. Ta postaja vedno bolj kamnita in strma. Ko se približamo suhi strugi hudournika, moramo postati pozorni, da ne zgrešimo nadaljevanja poti. Kmalu za ponovnim kažipotom na levi strani poti moramo namreč strugo prečkati, na kar nas lahko opozori neizrazit shojen spust v strugo ali lažje živo rdeč kažipot na nasprotni strani struge, ki nas usmerja desno v gozd. Če bomo s prečkanjem struge predolgo odlašali, bomo namreč na drugi breg prišli nad omenjenim odcepom in kaj hitro nas lahko premami dobro shojena pešpot, ki se nadaljuje v breg ob strugi. Toda ta se po krajšem vzponu ponovno spusti v strugo in povsem konča, zato se bomo prisiljeni vrniti.
Če odcepa desno nismo zgrešili, bomo kmalu prispeli do table, ki nas opozori na začetek spominskega parka, v katerem si lahko v senci gozda ogledamo številne spominske plošče ponesrečencem v Kamniško-Savinjskih Alpah. Iz parka izstopimo na drugi strani in pri kažipotu za spominski park, ki kaže na pot, po kateri smo prišli, nadaljujemo po zgornji poti. Kmalu se spustimo do struge plitkega potoka, ki ga brez težav prečkamo in se povzpnemo na gozdno cesto iz Kamniške Bistrice proti Žagani Peči. Po tej cesti se lahko spustimo neposredno do doma, če pa nam hoja po njej ne diši preveč, pa se po njej raje še nekoliko vzpnemo do markirane poti za Kokrsko sedlo. Proti njej se lahko s ceste odpravimo že za prvim izrazitejšim desnim ovinkom po precej zaraščenem kolovozu, ali pa nadaljujemo vzdolž nje še nekaj sto metrov do odcepa kolovoza za žičnico na Kamniško sedlo, kjer pridemo do markacij za Kokrsko sedlo na levo oz Dom v Kamniški Bistrici na desno. Seveda izberemo spust na desno, ki nas po vedno širši in vedno bolj strmi poti hitro pripelje nazaj do parkirišča, kjer smo pustili svoj avto.
Pot se začne ob koncu zaprtega območja kamnoloma pri Stahovici. Da bi prispeli do tja, v Kamniku zavijemo proti Gornjemu Gradu, nato pa v Stahovici levo proti Kamniški Bistrici. Ko na levi zagledamo kamnolom, postanemo pozorni in v ostrem nepreglednem desnem ovinku zavijemo levo čez most, na kar nas opozori tudi dobro vidna tabla z napisom Koželjeva pot. Nekaj prostora za vozilo je že takoj po prečkanju mosta, sicer pa lahko vedno zavijemo desno in nadljujemo po makadamski cesti na desnem bregu Kamniške Bistrice, kjer je sprva kar nekaj prostora za parkiranje, ki se napolni šele kasneje, saj gre za priljubljena mesta za piknik.
V vsakem primeru od mesta parkiranja vozila pot nadaljujemo peš po sprva makadamski poti in nato makadamu oz. gozdni poti. Ves čas ostajamo na desnem bregu Kamniške Bistrice vendar se kmalu začenjamo vzpenjati, cesta pa postaja vse slabša in kmalu primerna le še za pešce in terenska vozila. V ostrem levem ovinku nazaj v breg se markirana pot odcepi naravnost na desno in nadaljuje z vzponom, ki je značilen predvsem za prvi del poti, ki poteka kar precej nad Bistrico. Čeprav pot vodi po strmem 
bregu, je odlično vzdrževana in markirana, tako da orientacija in prehodnost nikoli nista problem. Ko dosežemo klop ob spominski tabli padlemu partizanu, vemo, da smo opravili večino vzpenjanja na poti. Ta se namreč začne postopoma spet spuščati proti reki, ki jo v bližini spodnje postaje kabinske žičnice na Veliko Planino že skoraj doseže. Vendar pa nas tu čaka neprijetno presenečenje: vzpon prek visoke skale nad makadamsko cesto in spust nanjo. Čeprav je dobro urejen, je na strmih stopnicah in lestvah potrebne nekaj previdnosti.
Z makadamske ceste se pot spusti do Bistrice, tik pred tem pa prek mostička prečkamo še Korošico, ki se tu izliva vanjo. V nadaljevanju pot postane precej bolj slikovita, saj se skoraj ves čas vije tik ob Bistrici, pa tudi vzponov ne vključuje več. Edina izjema sta dva očitna odcepa markirane poti nad prvotno pot, ki jo je voda že precej načela. Kljub temu lahko pot nadaljujemo tudi po prvotni spodnji poti, če le ni preveč vode, vendar se moramo zavedati, da je pot nekoliko bolj blatna in zahteva nekaj več previdnosti. Ko dosežemo izliv Kamniške Bele v Bistrico, se že bližamo koncu poti. Najprej nas pričaka prijetna klop za počitek, nakar kmalu dosežemo sotesko Predaselj. Markirana pot se vzpne nadnjo in se nadaljuje vse do izvira Kamniške Bistrice, mi se pa na tem mestu raje obrnemo in prihranimo podroben ogled soteske za drugo priložnost z izhodiščem pri izviru, saj nas čaka še dolga pot nazaj do izhodišča, kjer smo pustili avto.