Janče

So opravki v Ljubljani sredi dneva zadosten razlog, da bi se odpovedali izletu na lepo pomladansko nedeljo? Seveda ne, le poiskati si je treba cilj v bližini Ljubljane, za katerega bo dovolj tistih nekaj ur v dopoldnevu. Janče bodo kar pravšnja izbira, in sicer iz Jevnice, da pot ne bo prekratka. Do izhodišča bomo potrebovali kakšno uro, nazaj do Ljubljane slabe pol ure, kar pomeni, da imamo ob dovolj zgodnjem odhodu na voljo 4 do 5 ur, kar bi moralo več kot zadoščati, celo v primeru, da zaklada na vrhu ne bomo našli ravno takoj.

Ko po kakšnih 40 minutah vožnje s severne ljubljanske obvoznice zavijemo proti Mariboru, je avtoceste za nas že skoraj konec. Zavijemo proti Litiji in nadaljujemo po cesti, za katero se zdi, da ima več krožišč vsakokrat, ko vozimo po njej. Dolsko, kjer smo z glavne ceste zavili lani ob vzponu na Sv. Miklavž in Cicelj, naznanja, da se bližamo tudi našemu tokratnemu izhodišču. V naslednjem križišču zavijemo desno in prečkamo Savo. In to na kakšen način! Naj rečem samo, da sta grbina pred mostom in hitrostna omejitev na 10 km/h povsem na mestu. Na drugem bregu zapeljemo še skozi podvoz, na katerem že opazimo prve markacije, in parkiramo na desni ob železniški postaji.

Ob izstopu iz avtomobila mraz pošteno zareže v golo kožo. Morda zgolj kratki rokavi vendarle niso bili najbolj pametna odločitev. Ni druge, kot da si na hitro oprtamo opravo in se odpravimo. Hoja nam bo pognala kri po žilah in nas pogrela. Kažipotu nasproti ceste sledimo desno, prečkamo križišče ter se ob burnem pasjem pozdravu za zadnjo hišo v ulici povzpnemo v breg. Še nekaj korakov in že nas obsije sonce ter prežene jutranji hlad. Kratkih rokavov vendarle ne bomo obžalovali.

Markacijam po travnatem pobočju sledimo mimo še nekaj hiš in vstopimo v gozd. Medtem ko oči počivajo na živih zgodnje pomladanskih zelenih odtenkih mladega listja, strm vzpon od preostalega telesa zahteva več napora. Strmina popusti šele na obronku gozda, ko že premagamo 150 višinskih metrov. Mimo hiše napravimo le nekaj korakov po makadamu in zavijemo levo na travnato pobočje, na začetku katerega se sonči mlada mačja družinica, ki s svojo prisotnostjo vznemiri našo pasjo spremljevalko. Ob ogradi se zložno vzpnemo do naslednje ceste, za nami se medtem odpirajo prvi pogledi na znana pobočja na nasprotnem bregu Save, ki nas bodo spremljali večji del poti.

Sledi zopet nekaj metrov po cesti in nad sabo ob kažipotih zagledamo informacijsko tablo. Le zakaj so jo postavili tako visoko, da besedila na njej s ceste ni mogoče prebrati? No, radovednost mi ne da miru, zato se v nekaj korakih povzpnem po pobočju sipkem pobočju in tako izvem, da lahko pred sabo vidimo domačijo Pr’ Valentin, ohranjeno s konca 18. stoletja. Zagotovo ji tako posvetimo kak pogled več, kot bi ga sicer. Še krajši vzpon ob robu gozda in že smo pri naslednji domačiji, kjer nas z dvorišča najprej prijazno pozdravi štirinožec, nato pa nam precej manj prijazen pogled nameni še dvonožna stanovalka. Nekaj metrov više si ob spomeniku iz druge svetovne vojne na klopi privoščimo nekaj pijače in krajši počitek.

Travnik se kmalu konča in spet zavijemo v gozd, a tokrat kratkemu zložnemu vzponu sledi daljši odsek poti po položni, z odpadlim listjem prekriti gozdni cesti, ki k sreči ne vidi ravno veliko prometa. Ta se na asfaltirano cesto izteče pri še eni domačiji, kjer si radoveden muc zaželi od blizu ogledati našo psičko, medtem ko jo njen pasji sostanovalec precej ostro oblaja. Pohitimo mimo njih desno po cesti, ki za zadnjimi hišami preide v makadam. Do ostrega levega ovinka ji še sledimo, nato pa nas markacije usmerijo kar naravnost v breg po bližnjici, ki bolj spominja na strugo hudournika kot na pot. Odsek k sreči ni dolg in se kmalu izteče na bolj prijetno in manj strmo pešpot, na začetku katere srečamo šele druge pohodnike ta dan, ki so se odpravili po isti poti kot mi. Teh se je zaradi dveh psov, ki so jim delali družbo, še bolj od nas razveselil nas štirinožec, ki si je lahko privoščil nekaj igre in dodatne rekreacije.

Za naslednjim ovinkom se spet pokaže cesta, ki smo jo prej zapustili. Kot izvemo s table ob njej, se tu že prične t.i. Sadna cesta med Javorom in Jančami. Letni čas žal ni pravi, da bi lahko to v polni meri izkoristili, zato po njej nemoteno nadaljujemo z vzponom. Na nekaj daljšem odseku poti, ki sledi tej cesti nas prehiti in zapraši več vozil,kot bi si želeli, zato smo še toliko bolj zadovoljni, ko se pot zopet odcepi s ceste, tokrat v levo. Kratka bližnjica nas ob daljnovodu popelje nazaj na isto cesto, ki pa se že po nekaj metrih izteče na asfaltirano cesto, po kateri mimo cvetočih vrtov prispemo do cerkve Sv. Miklavža. Kolikor neverjetno se to že zdi, je res enakega imena kot lani obiskana cerkev na nasprotnem bregu Save!

Ob cerkvi nas preseneti množica neobičajno lepo oblečenih obiskovalcev. Očitno gre za posebno priložnost, ki pa je zaradi slabega poznavanja cerkvenih običajev ne uspemo prepoznati, kljub mlajem in pozdravom Svetemu Duhu na spremljevalnih napisih. Tako raje pohitimo proti planinskemu domu in mimo njega do lokacije zaklada. Kar nekoliko presenetljivo ga najdemo skorajda takoj. Očitno bomo v Ljubljani še prej, kot smo načrtovali. Za vzpon smo z iskanjem vred porabili komajda dve uri, za spust po isti poti pa bomo še nekaj manj. Za spreminjanje načrtov je vseeno že prepozno, izlet bo navkljub nekaj krajšemu trajanju od načrtovanega nadvse prijeten.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.