Planina Vogar

Ena najlepših razglednih točk na Bohinjsko jezero je nad njegovim severnim bregom, na planini Vogar. Tja smo se iz Stare Fužine odpravili drugo nedeljo v oktobru. Avto smo pustili na plačljivem parkirišču nad Staro Fužino, ki služi tudi kot izhodišče za planino Voje in ogled korit Mostnice. Med vožnjo v Bohinj nam je razpoloženje nekoliko pokvarila megla, ki nas je tam pričakala, a k sreči smo se med vzponom kar hitro dvignili iz nje. Ko smo dosegli razgledno točko, pa se je ta razkrojila tudi v dolini, tako da smo se vendarle lahko naužili pogleda na jezero v vsej njegovi lepoti.

S parkirišča smo se odpravili naravnost navzgor v breg in kmalu prek asfaltirane ceste, ki vodi naprej proti Vojam. Pot nas je še nekaj časa vodila tik nad to cesto, nato pa smo z nje po dobro vidni, a nemarkirani poti zavili levo navzgor, namesto da bi se spustili na cesto, ki bi nas pripeljala do markirane poti na Vogar. A kasneje se je izkazalo, da je bila ta pot z izjemo krajšega odseka mnogo bolj prijetna od markirane. Kljub veliki količini odpadlega listja na tleh namreč praktično nikoli nismo bili v dilemi, kako slediti poti, kar nam je še olajšalo dejstvo, da je ta dolgo vodila naravnost po grebenu.

To se je spremenilo šele, ko smo se znašli prav pod kamnito steno. Takrat je pot zavila v desno prek pobočja in postopoma postajala vse bolj zahtevna, tako da si je bilo pri vzpenjanju mestoma potrebno pomagati z opiranjem na drevesa ob poti, nekajkrat pa so nam bile pohodne palice zato celo v napoto. Po zadnjem takem vzponu za nekaj trenutkov celo nismo vedeli, kako nadaljevati, a se je hitro izkazalo, da je boljša izbira od vzpona po drči v breg prečenje brega v desno. Kmalu po tej odločitvi smo dosegli markirano pot na planino, ki nas je popeljala nazaj v levo proti jezeru.

Od tod naprej z orientacijo ni bilo nobenih težav več, je pa bila hoja po markirani poti manj prijetna, vsaj dokler nismo dosegli vrha. Po nedolgem sprehodu po ravnini smo dosegli planinski dom, mimo njega pa po nekaj minutah tudi razgledno točko, s katere smo lahko spremljali, kako se razkrajajo še zadnje meglice nad jezerom. Po obilnem obroku v planinskem domu smo se med vračanjem zaradi lepega razgleda ustavili še na vzletni točki za jadralne padalce pri spomeniku, le nekaj metrov od markirane poti, preden se je ta začela zares spuščati. Spust v dolino smo nato ves čas nadaljevali po markirani poti do ceste za Voje in po njej nazaj do mesta, kjer smo jo med vzponom prvič prečkali, od tam pa smo se le še spustili na parkirišče.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<