Po kar dolgem premoru zaradi neugodnih vremenskih razmer se je končno spet ponudila priložnost za dan, preživet v naravi. Za začetek smo si želeli izbrati cilj, ki bi nam omogočil uživanje v bolj pomladanskih razmerah, kot so trenutno v našem koncu. Poleg tega posledice žledoloma še vedno marsikje preprečujejo varno gibanje v naravi, zato se je sveže skriti zaklad na Šumki nad Branikom izkazal kot naročen. Ker pred tednom dni za ta vrh niti slišali še nismo, je bil vzpon nanj še toliko bolj zanimiv.
Parkirali smo na lepo urejenem parkirišču pri Mercatorju in pošti v središču Branika, do kamor smo se pripeljali po ozki in ovinkasti cesti iz smeri Ajdovščine, kjer smo zapustili avtocesto skozi Vipavsko dolino. S parkirišča smo se odpravili desno do pokopališča, kjer smo prečkali cesto in nadaljevali proti Cvetrožu. Po prečkanju potoka Branica smo zavili levo in takoj nato spet desno, na kar nas je opozorila tudi prva markacija na električnem drogu. Cesto smo zapustili pred hišo pod kamnitim železniškim mostom, pod katerega smo se povzpeli po stezi ob robu gozda.
Na razcepu na drugi strani mostu smo zavili desno in nadaljevali z vzponom. Sprva smo morali prestopiti nekaj podrtih dreves, ki pa niso bila videti kot posledica žledoloma, in k sreči v nadaljevanju nanje nismo več naleteli. Le nekaj korakov naprej od mesta, kjer se je naši stezi z desne pridružila še ena, smo na naslednjem razcepu zavili desno, kamor nas je usmerila tudi komajda še vidna markacija na drevesu. Po prečkanju suhe struge potoka je za kratek čas steza postala še bolj strma in kamnita, nato pa se je teren uravnal in kmalu smo dosegli greben, po katerem je vodila nekoliko širša pot.
Nanjo smo zavili desno in spet že čez nekaj korakov v razcepu nadaljevali levo proti strugi potoka Petnika. Pri lovski opazovalnici, ki nam ni zbujala prav veliko zaupanja smo strugo prečkali in se spet začeli v ključih bolj strmo vzpenjati proti vasi Pedrovo. Ves čas so nas spremljale tudi markacije, ki so nas zanesljivo pripeljale do asfaltne ceste skozi vas. V lovu za prvim zakladom dneva smo zavili levo, ter se tako sprehodili še mimo cerkve Sv. Duha na robu vasi. Za nadaljevanje poti na Šumko smo se morali vrniti nazaj proti središču vasi mimo mesta, kjer smo prvič stopili na cesto.
Žal so se v vasi markacije končale, tako da smo bili kar veseli domačina, ki nas je pri spominskem obeležju s ceste usmeril levo na kolovoz, ki je za hišami takoj zavil levo nad cerkev. Temu smo sledili mimo pašnika za drobnico, takoj za koncem ograde pa smo zavili levo po poti navzgor, ki nas je že po nekaj korakih pripeljala na širšo makadamsko cesto. Nanjo smo zavili levo ter ji zvesto sledili vse dokler se ni začela vse bolj izrazito spuščati. Takrat smo ob prvem odcepu zavili desno na pot, ki se je vzpenjala v pobočje in postajala vse bolj zarasla.
K sreči smo kmalu dosegli širšo in manj zaraslo pot, ki nas je pripeljala do še ene makadamske ceste na grebenu pobočja. Nanjo smo zavili desno, v ostrem desnem ovinku pa nato levo na pešpot, kateri smo sledili vse do z gomilami zaznamovanega vrha Šumke, našega tokratnega cilja. V dolino smo se po isti poti vračali le do mesta, kjer smo stopili na zadnjo makadamsko cesto, a smo nato nadaljevali kar po njej. Zapustili smo jo šele čez kak kilometer, kjer smo ostro levo zavili na drugo makadamsko cesto. Ta nas je vodila v smeri asfaltirane ceste med Komnom in Branikom, ki smo jo videli pod sabo.
Spustili smo se prav do ceste in nato po njej nadaljevali levo, dokler po ostrem desnem ovinku in dolgi ravnini nismo zavili levo na makadamsko cesto tik pred mostom čez potok Rovnak. Med spuščanjem smo na desni lahko opazovali Grad Rihemberk, v bližini katerega je sicer skrit še en zaklad, ki pa smo ga poiskali že pred nekaj leti. Cesta nas je po sprehodu pod drugim kamnitim mostom kmalu privedla do asfaltne ceste skozi vas, na katero smo zavili v levo ter ji sledili vse do našega izhodišča.
Oglejte si album slik z izleta.
Oglejte in prenesite si zemljevid poti.
Naročite se na vir RSS.