Mangartski jezeri

Spodnje Mangartsko jezero Za naš zadnji oktobrski izlet smo si izbrali sprehod okrog Mangartskih ali Belopeških jezer (Laghi di Fusine). Gre za mali jezeri v Belopeški dolini pod Mangartom v Italiji, ki sta nas kljub meglenemu vremenu očarali s turkizno vodo in prepričali, da se moramo sem še kdaj vrniti spomladi ali poleti in v lepšem vremenu. Cesta v dolino vodi do jezer, prične pa se v kraju Fužine (Fusine in Valromana), kjer nas po prečkanju mosta v smeri iz Rateč proti Trbižu (Tarvisio) kažipot proti jezerom usmeri v levo. Ob zgornjem (drugem) jezeru nas pričaka veliko parkirišče, tam pa se cesta tudi konča.

Zaliv gornjega Mangartskega jezera S parkirišča smo se odpravili vzdolž zahodnega brega zgornjega jezera. Nemarkirana pot nas je izmenično vodila skozi gozd in bliže jezeru. Zaradi številnih zalivov je sprehod na drugo stran jezera trajal nekoliko dlje, kot smo glede na njegovo velikost pričakovali. Poleg tega smo v prvo spregledali mesto, kjer se odcepi pot proti spodnjemu jezeru, in sicer pri leseni klopi ob prvi nekoliko večji jasi. Tako smo pot ob jezeru nadaljevali, vse dokler se ni začela obračati že nazaj proti izhodišču. Šele takrat smo se odločili za vrnitev, a smo proti spodnjemu jezeru zavili kar skozi gozd na prvem mestu, kjer se nam je zazdelo, da bi lahko bila vodila pot v pravi smeri.

Spust ob balvanu k spodnjemu Mangartskemu jezeru Izkazalo se je, da nas občutek ni prevaral, saj nas je "pot" pripeljala do balvanov nad spodnjim jezerom, mimo katerih smo se brez težav spustili prav do jezera, nato pa smo nadaljevali sprehod vzdolž vzhodnega brega spodnjega jezera. Pot sicer vodi vse naokrog jezera, mi pa smo jo zapustili na mestu, kjer se je od nje odcepila druga pot proti zgornjemu jezeru, po kateri bi pravzaprav že od zgornjega jezera morali priti do spodnjega. Tako smo se vrnili do že prej omenjene lesene klopi, od koder smo se odpravili naprej okrog zgornjega jezera. Kar po poti, kateri smo po nepotrebnem sledili že prej, le da se tokrat nismo vrnili, ampak smo se vzdolž vzhodnega brega vrnili vse do parkirišča.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<

Planina Vogar

Megleni pokrov Ena najlepših razglednih točk na Bohinjsko jezero je nad njegovim severnim bregom, na planini Vogar. Tja smo se iz Stare Fužine odpravili drugo nedeljo v oktobru. Avto smo pustili na plačljivem parkirišču nad Staro Fužino, ki služi tudi kot izhodišče za planino Voje in ogled korit Mostnice. Med vožnjo v Bohinj nam je razpoloženje nekoliko pokvarila megla, ki nas je tam pričakala, a k sreči smo se med vzponom kar hitro dvignili iz nje. Ko smo dosegli razgledno točko, pa se je ta razkrojila tudi v dolini, tako da smo se vendarle lahko naužili pogleda na jezero v vsej njegovi lepoti.

Markirana pot v dolino S parkirišča smo se odpravili naravnost navzgor v breg in kmalu prek asfaltirane ceste, ki vodi naprej proti Vojam. Pot nas je še nekaj časa vodila tik nad to cesto, nato pa smo z nje po dobro vidni, a nemarkirani poti zavili levo navzgor, namesto da bi se spustili na cesto, ki bi nas pripeljala do markirane poti na Vogar. A kasneje se je izkazalo, da je bila ta pot z izjemo krajšega odseka mnogo bolj prijetna od markirane. Kljub veliki količini odpadlega listja na tleh namreč praktično nikoli nismo bili v dilemi, kako slediti poti, kar nam je še olajšalo dejstvo, da je ta dolgo vodila naravnost po grebenu.

Drevo na sopotju nemarkirane poti z markirano To se je spremenilo šele, ko smo se znašli prav pod kamnito steno. Takrat je pot zavila v desno prek pobočja in postopoma postajala vse bolj zahtevna, tako da si je bilo pri vzpenjanju mestoma potrebno pomagati z opiranjem na drevesa ob poti, nekajkrat pa so nam bile pohodne palice zato celo v napoto. Po zadnjem takem vzponu za nekaj trenutkov celo nismo vedeli, kako nadaljevati, a se je hitro izkazalo, da je boljša izbira od vzpona po drči v breg prečenje brega v desno. Kmalu po tej odločitvi smo dosegli markirano pot na planino, ki nas je popeljala nazaj v levo proti jezeru.

Pogled na Bohinjsko jezero Od tod naprej z orientacijo ni bilo nobenih težav več, je pa bila hoja po markirani poti manj prijetna, vsaj dokler nismo dosegli vrha. Po nedolgem sprehodu po ravnini smo dosegli planinski dom, mimo njega pa po nekaj minutah tudi razgledno točko, s katere smo lahko spremljali, kako se razkrajajo še zadnje meglice nad jezerom. Po obilnem obroku v planinskem domu smo se med vračanjem zaradi lepega razgleda ustavili še na vzletni točki za jadralne padalce pri spomeniku, le nekaj metrov od markirane poti, preden se je ta začela zares spuščati. Spust v dolino smo nato ves čas nadaljevali po markirani poti do ceste za Voje in po njej nazaj do mesta, kjer smo jo med vzponom prvič prečkali, od tam pa smo se le še spustili na parkirišče.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<

Potepanja v naravi © 2009. Avtor predloge: Dicas Blogger.

Na vrh