Slap Cuc

Pogled na Veliki Rogatec Minulo nedeljo smo se odpravili do slapu Cuc v Savinjski dolini. Avto smo pustili pri kmetiji Rihar, kjer z glavne ceste skozi dolino Podvolovljek prek mostu čez potok Lučnica table usmerjajo proti slapu Cuc, Riharjevi jelki in Velikemu Rogatcu. Mi smo prispeli s kamniške strani, in sicer prek prelaza Volovljek, proti kateremu smo zavili nekaj pred Črnivcem na cesti iz Kamnika v Gornji Grad. Cesta čez prelaz je bila v dobrem stanju, v celoti asfaltirana, a precej ozka in ovinkasta, tako da je predvsem med vračanjem zahtevala previdnost zaradi številnih kolesarjev in tudi drugih voznikov. Omenjene table proti slapu Cuc pri kmetiji Rihar iz kamniške strani ni videti, tako da smo pravi odcep skoraj zgrešili. Se ga pa da prepoznati po kapelici na nasprotni strani ceste. Na cesti proti kmetiji Rihar ni ravno veliko prostora za parkiranje, a tudi izletniki so redki, tako da smo avto lahko varno pustili ob prvem razcepu, ne da bi koga ovirali.

Polja Čemaža Že tu nas je pričakal prvi kažipot proti slapu Cuc, ki nas je usmeril vzdolž grabna proti skednju in nato levo za njim na kolovoz. V začetnem delu večjih težav z markacijami nismo imeli, le pri osamljenem kažipotu proti Rogatcu smo sprva spregledali, da se je potrebno povzpeti v klanec in ne nadaljevati naravnost ob grabnu, a smo napako hitro popravili, po vzponu pa so nas spet spremljale redne markacije. Vse do prve brvi čez graben, kjer nas je kažipot proti Rogatcu usmerjal naprej po desnem bregu. Sicer na nobeni strani v bližini ni nobene markacije, smo pa vseeno sledili kažipotu in čez nekaj 100 metrov spet prišli do markacij.

Brv proti slapu Cuc Pot se je nekaj časa vila skozi polja cvetočega čemaža, ki je bil prava paša za oči. Ko smo prispeli do naslednje brvi, pa se je pojavila prava dilema. Naravnost naprej so nas usmerjale rdeče markacije, čez brv pa zelene. Kažipota pa nobenega. Odločili smo se slediti rdečim, kar se je kmalu izkazalo za slabo odločitev. Pot se je začela strmo vzpenjati in odmaknila od grabnov, tako da se nam je posvetilo, da smo slap očitno zgrešili in se vzpenjamo na Kal in proti Rogatcu. Zato smo se obrnili in se vrnili do brvi.

Slap Cuc To smo prečkali (pozor: srednje deblo je rahlo nalomljeno, zato nanj ni pametno stopati) in sledeč zelenim markacijam hitro prispeli pod slap. Že z desnega brega se je nanj odprl lep pogled, še lepši pa seveda z opazovalne točke na levem bregu, do katere smo brez težav prišli prek grabna. Od te točke poti nad slap in naprej proti Riharjevi jelki nismo našli, nazaj v klanec proti Rogatcu, s katerega smo se že spustili , se pa tudi nismo želeli vzpenjati v upanju, da gre za pravo pot. Priporočam se za informacijo, katera pot v resnici vodi proti Riharjevi jelki in nad slap.

Pogled na Raduho Mi smo se tako odločili za vrnitev, in sicer kar po levem bregu. Začetni del je zahteval nekaj malega previdnosti in je bil na kratkem odseku celo zavarovan z jeklenico, vendar ni bil nikjer zares nevaren. Se je pa kmalu pot umirila ter nadaljevala z zložnim spustom po levem bregu grabna. Čeprav sploh ni markirana, je dobro uhojena in je ni mogoče zgrešiti. Hitro smo prispeli do spodnje brvi in zaključili, da bi bila pot prek brvi pametnejša odločitev, saj je tudi lažja in prijetnejša od naše prvotne izbire na desnem bregu. Brv smo prečkali in se po slabih treh urah vrnili po isti poti nazaj do izhodišča.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<

Rakov Škocjan

Informacijska tabla Prejšnjo soboto smo se odločili za ogled naravoslovne učne poti Rakov Škocjan. Za izhodišče smo si vzeli kar parkirišče ob začetku učne poti. Gre za nekaj parkirnih mest pred ostrim desnim ovinkom nedaleč naprej od hotela Rakov Škocjan oz. takoj za mestom, ko se z glavne makadamske ceste v levo navzdol odcepi ožja cesta, ki vodi po drugem bregu Raka. S parkirišča smo sledili kažipotom na drugi strani ceste proti Malemu naravnemu mostu, ki nas je že po nekaj metrih pripeljala do predstavitvene table Rakovega Škocjana in učne poti.

Mali naravni most Najprej smo zavili desno do Malega naravnega mostu, ki predstavlja prvo postajo na poti. Po ogledu z vrha smo se spustili podenj po nekoliko bolj strmi, a dobro uhojeni poti. Zavoljo dovolj nizke gladine reke s pristopom nismo imeli težav, je pa čudovito okolje skazila pena, ki se je nabirala v okljukih in nas je spremljala večji del poti tudi v nadaljevanju. Po ogledu vseh zanimivosti smo se po isti poti povzpeli nazaj do informacijske table in nadaljevali po levi poti.

Most čez Rak Mimo druge postaje s staro jelko smo markacijam sledili do tretje postaje – pravega izvira reke Rak, do katerega smo se spet tudi spustili in si ogledali ostanke stare žage. Nadaljevanje proti četrti postaji je bilo že manj očitno, a smo pravočasno opazili markacije, ki so nas vodile levo v breg, da nismo sledili bolj očitni poti proti desni. Tako smo se postopoma spet spustili nazaj do Raka ter mimo četrte postaje sledili toku po desnem bregu vse do lesenega mostu čez Rak. Nekje v njegovi bližini bi po kartah sodeč morala biti peta postaja, ki pa je nismo uspeli najti.

Veliki naravni most Tako smo prečkali reko ter po levem bregu nadaljevali do hrasta doba, ki predstavlja šesto postajo. Od tod je zaradi obilice shojenih poti in le redkih markacij nadaljevanje naravoslovne učne poti do Velikega naravnega mostu postalo manj očitno. K sreči se izgubiti praktično ni mogoče, saj je pot ves čas v ozkem pasu med makadamsko cesto in Rakom, tako da nismo zgrešili niti nobene od naslednjih postaj. Mimo precej sušnega povirja, zares zanimivega izvira – Kotličev in nekaj postaj s predstavitvijo naravnih značilnosti doline smo tako kmalu dosegli Veliki naravni most. Po le rahlo močvirni travnati ravnici smo se uspeli povsem približati Raku, od koder se nam je na most odprl zares lep pogled.

Tkalca jama Povzpeli smo se nazaj na makadamsko cesto, kjer smo na ostrem desnem ovinku prišli do predzadnje postaje – vhoda v Tkalco jamo. Pri strmem spustu po precej spolzkem pobočju nam je svetilka, ki smo jo imeli s seboj, prvič prišla zares prav. Spustili smo se prav do Raka, ki je tu že kazal precej bolj živahno naravo kot med mirnim tekom od izvira pa do Velikega naravnega mostu. Med vzponom iz jame smo v levi steni pobočja opazili tudi ne ravno veliko votlino z zanimivo kapniško tvorbo, po kateri je jama tudi dobila svoje ime.

Ruševine cerkvice Sv. Kancijana Preostal nam je le še ogled ruševin cerkvice Sv. Kancijana, po kateri je dolina tudi dobila ime, in ki predstavlja zadnjo postajo na učni poti. Da se ne bi vračali po isti poti, smo makadamski cesti nato sledili še do ovinka pod ruševinami cerkvice, kjer smo se spustili proti reki po dobro shojeni poti. Ta se je hitro še razširila in nas popeljala do makadamske ceste na desnem bregu, kateri smo nekaj časa sledili, nato pa zavili na travnik, ki se ga je dotaknila, in se po njem spustili vse do Raka, ob katerem smo prišli skoraj do lesenega mostu, ki smo ga prej prečkali. Tu smo morali obiti strmino in se nazaj vrniti do mostu, ki smo ga ponovno prečkali in se povzpeli do hotela.

Izvir Prunkovec Sprva smo nadaljevali po makadamu proti našemu izhodišču, a smo se ob prvi priložnosti spet spustili do Raka. Tik pred označenim izvirom Prunkovca smo se še enkrat povzpeli praktično do ceste in se spustili nazaj, nato pa smo ob reki nadaljevali vse do izvira, kjer se nam je odprl še lepši pogled na ostanke žage na drugem bregu, ki smo si jih ogledovali na začetku. Sedaj nam je preostal le še serpentinast vzpon do našega izhodišča.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<

Potepanja v naravi © 2009. Avtor predloge: Dicas Blogger.

Na vrh